Ko je pred leti Vodnikovo domačijo prevzel zavod Divja misel, so že kmalu galerijo Vodnikove domačije namenili kakovostni slovenski ilustraciji, ker jo razumejo kot pomemben del knjige. Galerija je sčasoma postala stekališče slovenskih ilustratork in ilustratorjev, njihovih idej in medgeneracijskih oplajanj, decembrski razstavno-prodajni sejem pa je postal tradicionalen dogodek.
Generacijska pestrost
Vsako leto na sejmu razstavi svoja dela približno enako število avtorjev, letos jih je 28. Vsak je dobil v galeriji svoj kotiček, ki ga je oblikoval po svoje. Sobotni dan je bil sicer namenjen druženju avtorjev z obiskovalci, žal pa tistih iz najstarejše generacije zaradi vremenskih razmer ni bilo. Prišlo pa je veliko mladih, ki svojo prepoznavnost šele gradijo. Tako so se ob imenih pionirk in pionirjev, kot so Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič, Marlenka Stupica, Marjan Manček, pojavili tudi najmlajši – Teja Milavec, Maja Poljanc, Luka Seme. Kar tretjina jih na sejmu razstavlja prvič.
Motivno so raznolike tudi njihove ilustracije – od klasičnih slikanic do grafično zastavljenih del, kjer je avtorjev svinčnik ali oglje nadgradil še računalniški program.
Vsak s svojo izraznostjo
Ena od razstavljalk, ilustratorka Maša P. Žmitek, tudi vodja galerije, je med drugim prepoznavna na področju znanstvene ilustracije – ta dela so tudi na sejmu. Njena bitja sodijo v tako imenovano paleontološko ilustracijo. »Na tem področju sem videla velik primanjkljaj, zato sem začela sodelovati s paleontološkimi muzeji v Parizu, Londonu in našim Prirodoslovnim muzejem. Otroci so navdušeni nad dinozavri, je pa še cel spekter orjaških živali, ki naj bi nekoč živele. Plujem med znanstveno in domišljijsko ilustracijo: ne vemo točno, kakšne so bile takrat živali, in to je bil zame pravšnji izziv, da sem lahko znanstvenim dejstvom dodala nekaj prijazne topline.«
Prvič na sejmu razstavlja Zala Kalan. »V posebno veselje mi je, da se predstavljam še z drugimi ilustratorji, da jih lahko na sejmu tudi osebno spoznam. Po izobrazbi sem restavratorka (popravlja in dela lutke v LGL in za Lutkovni muzej v ljubljanskem gradu, op. p.), tako da je ilustracija tisti moj kreativni del, ki mi pri poklicu manjka.« Skice nariše na roko, lahko s tušem, potem pa jih z računalniškim programom obdela; doda recimo skenirane teksture, kot so barve voščenk, ki jih potem računalnik aplicira na ilustracijo. V začetku je ustvarjala v črno-beli tehniki, zdaj je v obdobju zemeljskih odtenkov.
Presenečeni nad mladimi
Na sejmu je mogoče kupiti tako originalne ilustracije kot printe, z okvirji ali brez njih, pa tudi druge izdelke z motivi ilustracij. Ceno ilustracijam so avtorji postavili sami. Ker na tem področju še ne poznajo uradnega cenika, se pri vrednotenju svojih del avtorji nekoliko lovijo, a se med seboj večkrat posvetujejo. Ravno sejem je pokazatelj teh razlik v cenah.
A kupcev to očitno ni motilo. Tudi Nine Prešlenkove ne, ki je na sejem s sprehoda zavila po naključju, zapustila pa ga je s kupljeno ilustracijo. »Ilustracije so vse po vrsti zelo kakovostne, hkrati pa se mi zdi zelo prav, da podpremo domače ustvarjalce. Poznam naše starejše ilustratorje, zdaj pa sem presenečena nad mlajšimi; nisem si mislila, da so tako raznovrstni.«
Navdušen nad mladimi avtorji je bil tudi Janez Pirc, ki si je zelo natančno ogledoval vsako ilustracijo posebej. »Pravi užitek je gledati to razstavo kot celoto, slovenska ilustracija zelo lepo nadaljuje svojo bogato tradicijo. Vsak od mladih ilustratorjev ima zelo dovršen in premišljen slog, vsak me po svoje prepriča, za mnoge pa sem danes slišal prvič.« Povedal je še, da je v poplavi vizualnih efektov, ki nas bombardirajo, takšna razstava prava paša za oči. »Pri ilustraciji se vidi, da je zadaj veliko dela in premisleka. Ilustracija lahko sodi k neki zgodbi, lahko pa funkcionira samostojno in je priložnost za sprehod naše domišljije.«
