Spominjam se, kako sem se leta 2010 v New Yorku prvič srečala s skupino konservativnih Američank, ki so brez kakršnihkoli resnih argumentov, z lažmi in potvorbami, na konferenci, ki so jo sklicale v dvorani nekega hotela, napadale teoretski koncept družbene konstrukcije spolov, na katerem od leta 1995 temelji globalen politični konsenz o tem, kako bi kazalo ukrepati proti še vedno močni diskriminaciji in precejšnji prisotnosti nasilja nad ženskami in deklicami povsod po svetu. Bilo je skrajno bizarno poslušati, kako da tako imenovana »ideologija spolov« ogroža naravno vlogo moških, da vodijo družino s čvrsto roko in skrbijo za svojo žensko, kako da uničuje svete družinske vrednote, kako s spolno vzgojo v šolah pohujšuje in seksualizira nedolžne otroke ter jih napeljuje v homoseksualnost, kako ženske spodbuja k razvratnemu spolnemu življenju in jih sili v detomorilstvo z uporabo kontracepcije ter prakticiranjem legalnega splava. Če bi mi kdo takrat rekel, da bodo čez slabih deset let skoraj vse te blodnje uradni argumenti vladajoče politike v ZDA, na Poljskem, Madžarskem, v Bolgariji, celo na Hrvaškem, bi si mislila, da ni pri pravi.
Kako se je to lahko zgodilo? Razlogov je več in so zelo prepleteni. Družbena pogodba med delom in kapitalom v najrazvitejšem svetu, ki so jo močno sindikalizirani delavci zahodnega sveta v času hladne vojne izsilili po drugi svetovni vojni, je bila po tihem odpravljena v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Davki na dobičke so postopoma, a vztrajno padali, realne plače zaposlenih so stagnirale, socialna država se je povsod krčila, premoženje se je začelo kopičiti v rokah peščice. Neoliberalna globalizacija je močno načela tradicionalne načine življenja visoko industrializiranih družb, v katere je bil zelo priročno vgrajen kapitalizmu prilagojen patriarhat. Prekaren, torej drugorazreden položaj žensk na trgu dela, koncept, da sta žensko neplačano delo za dom in skrb za otroke ter druge nemočne družinske člane samoumevna ženska dolžnost, njena zaposlitev izven doma pa samo priboljšek k moški plači, saj je moški primaren ali, če je le sposoben dovolj zaslužiti, edini hranitelj družine, je bil stalnica kapitalističnega razumevanja družine in odnosov med spoloma.
Toda v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so padec Berlinskega zidu, staranje prebivalstva v razvitem svetu, rahljanje regulacije trga dela ter krčenje in preseljevanje tradicionalnih industrijskih panog s svetovnega severa in zahoda na svetovni vzhod in jug postopoma z vso silo udarili tudi mnoge moške delavce. Brez dveh zaslužkov na družino že dolgo ni več mogoče preživeti ne v ZDA ne v Nemčiji ne v Švici. Celo prevladujoče konservativne politike v EU so se bile prisiljene strinjati s socialnimi demokrati in začeti razglašati »enako ekonomsko neodvisnost žensk« ter nujnost »usklajevanja dela in zasebnega življenja za oba spola«, kar je bilo prej vedno prihranjeno samo za ženske.
Nezadovoljstvu izgubarjev globalizacije je dno dokončno izbila globalna finančna kriza leta 2008, še zlasti na začetku, ko so se zamajale tudi klasično donosne moške panoge: bančništvo, zavarovalništvo, gradbeništvo, težka industrija, avtomobilska in letalska industrija. Žensko gibanje v EU je moralo politikom norega zatiskanja pasu več let s številkami dokazovati, da so njihovi ukrepi še bistveno bolj kot klasične moške panoge, ki so jih vse vlade reševale z velikodušnimi finančnimi injekcijami in subvencijami iz javnih virov, prizadele ženske, otroke, mlade ljudi, bolne, ostarele in obnemogle.
Toda hudič množičnega nezadovoljstva je že ušel iz steklenice, ni ga več mogoče potlačiti nazaj. Besni ljudje so privreli na ceste, preplavili družbene medije in zahtevajo politiko, ki bo reševala njihove vsakdanje probleme: zahtevajo spodobno zaposlitev in plačo, pravico do svobodnih izbir v osebnem življenju, dostop do izobrazbe, stanovanja, zdravja, varne in dostojanstvene starosti, pravico do soodločanja o vsem, kar jih neposredno zadeva, otroci pozivajo k ukrepanju proti podnebnim grožnjam!
Vladajoča sredinska politika teh zahtev ljudi ni niti poskušala rešiti z brzdanjem globalnega finančnega kapitala in prerazdelitvijo bogastva v korist dela, še manj s krepitvijo participativne demokracije, ampak se je začela spogledovati z avtokracijo in radikalno desnico. Vsi smo lahko videli krokodilje solze najbolj vplivnih ljudi sveta na letnih srečanjih v Davosu in jih poslušali, kako zadnja leta vijejo roke nad tem, da je bogastvo vsega sveta nakopičeno v rokah 3 odstotkov najbogatejših zemljanov.
Radikalna desnica pa je ljudem, podobno kot po prvi svetovni vojni, ponudila »dežurne krivce« za poslabšanje položaja domače delovne sile: korumpirane elite, ki jih je treba nadomestiti z njihovimi tako imenovanimi novimi obrazi, tujce – ekonomske imigrante, ki jih je treba izgnati, feministke, ki jim je treba pokazati, kdo edini lahko nosi hlače v družbi in družini, ter manjšine vseh vrst, ki jih je treba izbrisati ali vsaj utišati. Tako gibanje za enakost spolov postaja kolateralna škoda nesposobnosti sredinskih strank, da bi krizo in zaton neoliberalnega kapitalizma nadomestile z razvojnim modelom ekološko vzdržne ekonomije in širjenjem nabora univerzalnih nedeljivih ekonomskih, socialnih in osebnih pravic.
Težava reševanja pravih vprašanj z odgovori na napačna v času krize je navadno v tem, da zaradi popolne izgube zaupanja v vse institucije, na katere se je še do včeraj opiralo družbeno soglasje o tem, kaj lahko velja za dobro utemeljena znanstvena stališča, v družbenem dialogu kot povsem enakovredna začnejo nastopati tudi osebna stališča tistih, ki izhajajo iz mnenj, občutkov, stereotipov, strahov, predsodkov, zamer in frustracij. Pa tudi to bi se dalo prenesti, če ne bi tako nepregleden družbeni dialog nenadoma začel dobivati podobe gostilniških debat, če ne bi jezika argumentov začel zamenjevati sovražni govor, ta pa se prav hitro lahko sprevrže v gostilniški pretep.
Pot od münchenskih pivnic do razbijanja judovskih izložb in sežiganja knjig ter od tam do vojn in taborišč smrti pa, kot vemo, ni bila prav dolga. V Ljubljani so skrajneži že razbili okna znane profesorice in feministke dr. Svetlane Slapšak, predsednik državnega sveta je Večeru javno svetoval, naj se je znebi kot kolumnistke, ker bojda odganja bralce, po internetu dobiva grožnje s smrtjo. Verbalnim napadom antifeministov na angleške borke za pravice žensk v rumenih medijih so sledile grožnje s smrtjo po internetu, zgodba pa se je končala z umorom laburistične feministične poslanke Jo Cox.
Kako lahko tisti, ki si domišljamo, da smo napredni ljudje, ustavimo tak razvoj stvari? Če si rečemo, da se z obskurnimi šarlatanskimi posegi v javni dialog o pomembnih družbenih vprašanjih ne kaže ukvarjati, se nam zna zgoditi, da nam bo že jutri to šarlatanstvo narekovalo življenje z dekreti z ministrstev. Če se usmerimo samo v to, da pokažemo svoje nestrinjanje in ogorčenje nad enačenjem stroke ter nekulturne rabe kvaziznanosti, bo neželeni rezultat tudi ta, da se bo šarlatanstvo bolje prodajalo. Storiti moramo mnogo več. Ves čas moramo razgaljati skrito zvezo med razcvetom nekulture in šarlatanstva v javnem političnem dialogu ter nesposobnostjo vladajoče politike, da rešuje hude vsakdanje probleme ljudi, in se boriti za to, da se to spremeni.
SONJA LOKAR, Ljubljana
