Moja generacija, trgatev okrog polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja, nima razloga, da bi se pritoževala, ker se na primer ni rodila štirideset let pozneje: da bi bili torej danes stari štirinajst let in bi pripadali generaciji Z, otrokom tretjega tisočletja. Ko malo pomislim, vidim, da je bila naša glasba boljša, cigarete cenejše, alkohol lažje dostopen, trava domača in neobdelana. Namesto avtomobilov smo kradli knjige, nogomet še ni bil korporativna zabava za bogate, pa tudi kinematografi niso bili lunaparki z atrakcijami za otroke: celo hollywoodski film je bil resna subverzija.
Edino, glejte – šola. Če bi tako moral navesti en sam samcat razlog, zaradi katerega mi je žal, da danes nimam štirinajst let, bi bil to tisti dan, ko me je strogi...
Po odločitvi, s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zaradi proceduralnih napak razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča Četrte armade z dne 30....
V novejšem hrvaškem zgodovinopisju je kot zgodovinsko dejstvo zasidran mit o navdušenju, s katerim so tistega davnega 4. maja 1980 dočakali novico o...
Davnega decembra 1997 je hrvaška državljanka A. D. vložila tožbo proti mestu Mali Lošinj zaradi ugotavljanja pravice do lastništva na dvorišču, preko...