Če bi vprašali starejše, kje želijo preživeti svojo jesen življenja, bi skoraj vsak rekel, da bi bil najraje doma. Vendar družine danes niso več takšne, kot so bile nekoč, ko so generacije živele skupaj in je bil vedno kdo pri roki, da je starejšemu ponudil pomoč. Danes je drugače: mlajši so po službah ali pa živijo drugje in starejši so večinoma prepuščeni samim sebi. Pomoč na domu jim lahko ponudijo socialni oskrbovalci, ki v okviru zavodov ali centrov za socialno delo priskočijo na pomoč.
Njihovo delo ni enostavno: pogosto se srečujejo s starejšimi, ki niso več sposobni skrbeti zase. Pomagajo jim pri gospodinjskih delih, poskrbijo za njihovo higieno, če je treba, zamenjajo plenico… Najhuje je pri tistih, ki ostanejo na postelji in potrebujejo celodnevno nego in pomoč. Zgodi se lahko čez noč, na primer že, če si nekdo zlomi kolk. Kaj storiti v takšnem primeru?
Četudi je stanje akutno, bo treba v Ljubljani na socialnega oskrbovalca čakati od dva do tri mesece. Položaj je namreč tako alarmanten, da bi v Zavodu za oskrbo na domu, ki deluje pod okriljem Mestne občine Ljubljana, takoj zaposlili dvajset oskrbovalcev – če bi jih le dobili. A na trgu jih preprosto ni, še tisti, ki so, poklic zapuščajo. Plače so namreč slabe, delovniki fleksibilni, treba je delati tudi ob sobotah in nedeljah. Zaposleni, teh je v Ljubljani 130, se ozirajo po lažjih in bolje plačanih poklicih.
V zadnjem času zlasti po poklicu osebnega asistenta invalidom, ki ima kar sedem plačnih razredov višjo plačo, kar je po besedah Liljane Batič, direktorice Zavoda za oskrbo na domu, nedopustno. »Naš namen ni, da bi invalidom jemali pridobljene pravice, ki jih zanje ureja nov zakon o osebni asistenci, pristojno ministrstvo želimo le opozoriti, da je tudi za socialne oskrbovalce treba urediti status in ustrezno plačilo, saj so to podobne in primerljive skupine zaposlenih.«
Nepripravljeni na demografske spremembe
Zaradi težav z ohranjanjem kadra in nezmožnosti zaposlovanja novega so zaposleni preobremenjeni. »Dolgoročno ne bomo zmogli več opravljati pomoči na domu v podobnem obsegu, dostopnost do storitve bo za upravičence slabša. Namesto da bi se glede na demografske spremembe in potrebe starejših obseg socialne oskrbe na domu povečeval, se bo zmanjševal,« opozarja Batičeva.
Po njenem bodo posledice velikega kadrovskega primanjkljaja privedle do dražjega plačevanja oskrbe drugim ponudnikom na trgu in še večjega razmaha dela na črno. Ranljiva populacija starejših bo zato v še slabšem socialno-ekonomskem položaju.
Država sicer obljublja sistemske spremembe na tem področju, ki naj bi se zgodile zlasti po sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi. A ker tega sprejemajo že več kot petnajst let, tudi kratkoročno ni pričakovati, da bi se kaj hitro spremenilo. Čakanje pa bo razmere le še poslabšalo, saj je kadrovski primanjkljaj že tako velik, da bolniških odsotnosti ne zmorejo več nadomeščati.
Na razpise se ne prijavi nihče
Na vse večje pomanjkanje kadra opozarjajo tudi v domovih za starejše. Kot pravi Jera Grobelnik, direktorica Doma upokojencev Center Tabor - Poljane, se že zdaj dogaja, da se na razpise, tudi če so ti za nedoločen čas, ne prijavi nihče. »Zato je včasih težko zagotoviti že nadomeščanje bolniških odsotnosti, kar povečuje obseg del in nalog prisotnih v procesu dela,« pojasnjuje. »Počasi nam bo zmanjkalo notranjih rezerv. Sprašujem se, ali bomo res prisiljeni zmanjševati zmogljivosti, kot to počnejo bolnišnice z zapiranjem oddelkov, ko pa vemo, da število posameznikov, ki potrebujejo našo pomoč, že danes presega razpoložljivost mest v domovih za starejše po vsej Sloveniji.«
Kadrov na trgu dela ne morejo več najti, zato se že nekaj časa ozirajo tudi po tujini, zlasti po državah nekdanje Jugoslavije, a je na ta trg zelo odločno vstopila Nemčija, ki jim ponuja precej boljše pogoje – stanovanja, boljše plačilo.
Različno po občinah
Socialna oskrba starejših je v občinah zelo različna, le Ljubljana in Maribor imata zavod za oskrbo na domu, v preostalih 128 občinah je pomoč organizirana prek centrov za socialno delo, socialnih zavodov – domov za upokojence in koncesionarjev. Ravno tako je raznovrsten sistem financiranja oskrbe: v bogatejših občinah jo lahko v celoti poravna občina, v revnejših je sofinanciranje od 60- do 80-odstotno, kar pomeni od 5,6 do 9,7 evra na uro. »Poudarjamo in opozarjamo na diskriminatornost uporabnikov,« pravi Janez Sušnik, predsednik Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS).
Sistemska ureditev
Po podatkih strokovnjakov več kot 60.000 starejših potrebuje pomoč. »V ZDUS zahtevamo, da se oskrba uredi sistemsko, da bo dostopna vsem, tudi tistim v 82 občinah, kjer oskrbe danes ni, in da bodo cene in standardi poenoteni,« pravi Sušnik in dodaja, da hočejo zato sodelovati pri nastajanju zakona o dolgotrajni oskrbi. »Tisti, ki so v vladi, nikakor ne slišijo starejše populacije. Slišijo nas le pred volitvami, potem pa na nas pozabijo,« je oster do vlade Sušnik, ki apelira, da se začne sistem urejati po načelu dolgožive družbe.
Marjan Sedmak, predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljana, ugotavlja, da težave niso v denarju, temveč nastajajo zato, ker se sistem prepočasi prilagaja potrebam vsakdanjega življenja.
Tako se tudi tisti starejši, ki bi želeli ostati doma, ne morejo več zanašati na to, da bodo imeli cenovno dostopno oskrbo na domu.
Ostanejo še domovi za starejše, v katerih pa so cene čedalje višje, oskrba pa čedalje slabša. Stanovalce po novem letu čaka novo zvišanje cen oskrbe, za pet do osem odstotkov. Tokratni dvig stroškov dela bo omejen na zaposlene, ki v domovih zagotavljajo storitve oskrbe, te pa prek oskrbnin plačujejo stanovalci sami, njihovi svojci ali občine.
»Zaposleni v domovih za starejše in posebnih zavodih si zaslužijo primerno plačilo, saj opravljajo zahtevno in odgovorno delo. Njihova delovna mesta so del sistema plač v javnem sektorju, ki je izrazito nestimulativen za delavce s srednješolsko ali nižjo stopnjo izobrazbe, zato se raje odločajo za delo v drugih panogah, v domovih pa je kadrovska luknja vse večja,« je povedal Jaka Bizjak, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zagotavljajo, da se zavedajo težav, ki nastajajo zaradi pomanjkanja kadrov, a zviševanje plač v posameznih poklicih poteka v okviru enovitega plačnega sistema. Kako se lahko ta hitro poruši, je razvidno že s tem, da so v isti sapi sami porušili sistem s sicer zelo upravičeno višjo plačo osebnih asistentov. Kot ob tem poudarja Batičeva, njihov namen ni, da bi komu kaj vzeli, vendar želijo, da bi zaposleni za enako delo prejeli enako plačilo. Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so tri leta pošiljali spremembe normativov, vendar so se, kot pravijo, vseskozi izgovarjali na to, da čakajo na zakon o dolgotrajni oskrbi… Še naslednjih petnajst let?
