Na poziv predsednika republike Boruta Pahorja za izbor novega predsednika komisije za preprečevanje korupcije (KPK) se je do izteka roka odzvalo devet kandidatov, od tega ena kandidatka. To je Tina Brecelj, svetovalka predsednika vrhovnega sodišča. Med prijavljenimi sta tudi dosedanji predsednik KPK Boris Štefanec in namestnik predsednika KPK Uroš Novak. Vnovič kandidira novinar Rajko Gerič, ki se je že potegoval za namestnika predsednika KPK, med znanimi je tudi ime Janeza Pogorelca, višjega sekretarja v vladni službi za zakonodajo. Iz uradniških krogov prihajata še kandidata Robert Šumi, vodja centra za raziskovanje in socialne veščine na policijski akademiji ter docent na fakulteti za varnostne vede, in Primož Bučan, načelnik upravne enote Ribnica. Med kandidati sta tudi upokojenec Jožef Majer in Rajko Marković, strokovni vodja Avto šole Lisjak.
V minulih dneh je Štefanec medijem povedal, da za njegovo odločitvijo stojijo tako njegova družina kot sodelavci, sam pa je prepričan, da je »bistveno boljši kandidat« za predsednika KPK, kot je bil pred šestimi leti, saj ima – če ne drugega – šest let izkušenj. A podatki pa tudi prijave inšpekcijskim službam o domnevnih nepravilnostih pričajo, da je Štefanec bistveno slabši predsednik od svojega predhodnika.
Vse manj sej in prijav, vse več dodatkov
Največ prijav suma korupcije je Štefanec prejel v prvem letu svojega mandata, leta 2014, in sicer 1467. Pod novim vodstvom je komisija tega leta na podlagi prijav razrešila 1973 primerov (števili se ne ujemata, ker KPK v določenem letu razrešuje tudi primere prijav, ki jih je prejela v prejšnjih letih). Od takrat do lani je število prijav in razrešenih zadev upadalo. Lani je KPK prejela le še 541 prijav suma korupcije (podrobnejši podatki so predstavljeni v grafu).
Njegov predhodnik Goran Klemenčič je bil imenovan septembra 2010. Tistega leta je KPK prejela 1271 prijav (prijave so se do takrat evidentirale drugače kot pozneje). Do konca Klemenčičevega mandata je tako število prejetih prijav kot rešenih primerov strmo naraščalo. Če je KPK pod njegovim vodstvom leta 2011 sprejela 1420 zaključnih dokumentov o sumu korupcije, je pod vodstvom Štefaneca tri leta kasneje sprejela kar za polovico tovrstnih dokumentov manj – in nato vsako leto manj do lani, ko je sprejela 367 takšnih dokumentov.
Še zgovornejši podatek, ki priča o tem, koliko je bil senat pod posameznim vodstvom aktiven, je število sej senata KPK. Štefanec se je s svojima namestnikoma na seji največkrat sestal letu 2016, in sicer 46-krat, lani pa denimo 42-krat. Najmanjkrat so se sestali leta 2015, in sicer le 31-krat. Ne glede na to je Štefanec že leta 2015 med sodelavce razdelil 7502 evra dodatka za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Leto kasneje je iz tega naslova med 19 sodelavcev razdelil 16.564 evrov. Lani do novembra so uslužbenci prejeli slabih 6000 evrov dodatka, največ pa letos do novembra, kar 21.700 evrov, kažejo podatki, ki smo jih pridobili neuradno.
Klemenčičeva komisija je bila najbolj aktivna leta 2012, ko se je senat sestal 68-krat. Do leta 2015 se dodatkov iz naslova povečanega obsega dela ni izplačevalo.
Odšla več kot polovica zaposlenih
Sicer pa so Štefanečev mandat od prvega dne zaznamovale predvsem afere; spomnimo, da je bil Štefanec še dan pred svojim imenovanjem član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, tedaj največje parlamentarne stranke, zaradi česar sta odstopila oba namestnika predsednika KPK, Darko Stare in Jurij Ferme.
V senat KPK sta bila zatem imenovana Igor Lamberger in Alma Sedlar, ki pa ji je Štefanec kmalu po nastopu mandata odvzel domala vse pristojnosti. Sedlarjeva je zaradi sporov in nestrinjanj nepreklicno odstopila septembra 2017. To je bil le zadnji obupan krik, da je na KPK nekaj zelo narobe, sicer pa je o »nevzdržnem stanju« pred tem dvakrat pisala predsedniku države Borutu Pahorju. Ker ni bilo videti, da bodo pristojni »potegnili potezo, ki bi jo morali potegniti, da bi se res kaj spremenilo«, je naposled odšla sama.
Še naslednji dve leti se je morala na sodišču braniti zaradi domnevne kraje denarja, ki ga je prejela kot nadomestilo potnih stroškov za pot v Pariz in ga tudi vrnila. Višje delovno in socialno sodišče je marca letos zavrnilo še zadnjo pritožbo Štefaneca in KPK na lanskoletno prvostopenjsko sodbo v zvezi z izginulo gotovino in zaključilo, da je Sedlarjeva denar vrnila. Tega je domnevno odtujila računovodkinja Vesna Belec, ki jo je na KPK zaposlil Štefanec, nato pa z njo sporazumno prekinil delovno razmerje, vendar zoper njo ni sprožil nobenih postopkov. Zoper Sedlarjevo je po drugi strani začel celo postopek pred KPK (ki ga zaradi konflikta interesov sicer nikakor ni mogel končati).
Sedlarjeva sicer ni bila edina, ki je zapustila KPK. Že v prvi polovici mandata Borisa Štefaneca je komisijo zapustila polovica zaposlenih.
Politiki šibka KPK ustreza
Sodišče je medtem še odločilo, da je nadgradnja nekdanje spletne aplikacije supervizor (danes erar), ki jo je Štefanec pred časom predstavil kot enega večjih dosežkov, sporna, saj so z njo v KPK neupravičeno pridobivali osebne podatke in številke transakcijskih računov vseh fizičnih oseb, katerih transakcije so bile pri upravi za javna plačila zabeležene tako v dobro kot v breme proračunskih uporabnikov. KPK je sicer z erarjem odkrila veliko sistemsko anomalijo, in sicer, da je javni sektor fizičnim osebam v več kot desetletju prek avtorskih in podjemnih pogodb izplačal skupaj več kot milijardo evrov neto. KPK je z objavo podatkov o honorarjih zasledovala zakonit namen, toda sporen je bil način, kako je – neselektivno – zajemala podatke.
Zadnjo v vrsti afer smo pred tedni razkrili prav v Dnevniku. Štefanec namreč ni hotel zaposliti najbolje ocenjene kandidatke, ker je med postopkom zanosila, kar je, kot je presodil zagovornik načela enakosti Miha Lobnik, nedvomna diskriminacija.
Politika je za vse to ostala imuna. Alenka Bratušek je bila v minulih letih edina kritična do Štefanečevega dela in je v državnem zboru večkrat predlagala njegovo predčasno razrešitev (morda tudi zaradi osebnih zamer zaradi afere »komisarka«). Predsednika KPK lahko sicer razreši le predsednik države, ki pa to lahko stori na predlog državnega zbora. Pobuda Bratuškove v državnem zboru nikoli ni dobila zadostne podpore.
