Kot novinar morate poročati o tej parlamentarni debati in mnenje tega politika bi bila »vroča žemljica« za vaš članek. Zato se ojunačite in ga nagovorite: »Oprostite, toda saj ni mogoče, da imata prav oba govorca, če pa sta njuni izjavi nasprotujoči.« Ta dolgoletni politik, ki je v svojem življenju opravljal že vse mogoče politične funkcije, vam namesto razlage odgovori v svojem slogu: »Veste, kaj? Tudi vi imate prav.«
Ker ni dobil ustreznega odgovora, je presenečeni novinar, upoštevajoč lastnost sogovorca, v svojem članku napisal hvalospev tako prilagodljivemu človeku in ga poimenoval »bleščeči prilagodljivec«. Res je naštel tudi nekaj njegovih spodrsljajev, toda ne vseh, da ne bi padla popularnost veščemu politiku. Tako ta še vedno ostaja med najbolj priljubljenimi politiki med Slovenci. Žal, ne vseh. V članku v Dnevniku ga pronicljivi avtor prikaže kot osebo, ki bi med vojno lahko bila »predsednik domobrancev in partizanov hkrati«. Mimogrede, ne upošteva niti ustavnega določila, da je pri nas Cerkev ločena od države, saj s svojo prisotnostjo pri cerkvenih slovesnostih nakazuje, da tudi Cerkvi daje prav v njenih željah in zahtevah.
Zato menim, da je njegova prilagodljivost edinstvena. Drugod so politiki opustili takšno nedoločljivost in se jasno izražajo o smernicah, ki jih zastopajo, ne meneč se za morebitne politične posledice, ki bi jih lahko doletele. Zato se njihova politična kariera večkrat konča že pri prvem spodrsljaju. Hvala bogu naš ni takšen.
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
