Bliža se sezona gripe in ob epidemiji, ki se ji najverjetneje ne bomo izognili, se bo skupaj z bolniki in njihovimi svojci za glavo (znova) držalo tudi zdravstveno osebje naše največje univerzitetne klinike, UKC Ljubljana, kamor se stekajo bolniki iz vse države. Krivec za glavobole ne bo le vsakoletna epidemija gripe, ampak tudi težave s prostorsko stisko, ki so še posebno izrazite v mesecih, obremenjenih z gripoznimi in viroznimi okužbami. Tveganja, ki so jim z možnostjo dodatne okužbe izpostavljeni najtežji bolniki v prenatrpanih čakalnicah, so namreč zanje lahko tudi usodna. Ob tem se pojavi neprijetno vprašanje: kdo naj v teh primerih prevzame breme odgovornosti?
Vprašanje prostorske stiske vsekakor ni le »sezonska« težava, pogojena s prihodom viroz, pa je v teh mesecih le izrazitejša. Čeprav že vrsto let poslušamo opozorila, da se bolniki gnetejo v prenatrpanih čakalnicah, blizu kliničnega centra kot v posmeh stoji prazna, neuporabljena zgradba. Gre za nekdanji objekt zavoda za varstvo pri delu (ZVD), ki stoji med glavno stavbo UKC Ljubljana in je v neposredni bližini zgradbe nove pediatrične klinike. Tiste pediatrične klinike, katere gradnja se je končala po dobrem desetletju takšnih in drugačnih peripetij.
Stavbo ZVD bi lahko označili kar za projekt zamujenih priložnosti, okoli katerega se že več kot desetletje snujejo različni načrti o umestitvi in izvajanju različnih dejavnosti v sklopu kliničnega centra, pa se do današnjega dne ni zgodilo še nič. In se očitno še nekaj časa ne bo, saj v UKC Ljubljana in na ministrstvu za zdravje odgovarjajo, da finančnih sredstev za obnovo ali porušenje obstoječega objekta in izgradnjo novega ni na razpolago.
Zgodba s prostori nekdanjega zavoda za varstvo pri delu ima dolgo brado, ki je začela poganjati nekje v začetku leta 2000, ko so se ob načrtovani gradnji nove pediatrične klinike pojavila opozorila, da bo zavod ostal ujet med novo pediatrijo in kliničnim centrom brez ustreznega dostopa. Kmalu je zavod dejavnost preselil na novo lokacijo. Kot pokaže že površno brskanje po arhivskih člankih izpred desetletja, tudi ob primopredaji novozgrajene pediatrične klinike ni manjkalo smelih načrtov, katere vse dejavnosti naj bi našle nov dom v ZVD.
Projekt je pred dobrim letom dobil nov zagon in načrte, na kakšen način, s kolikšnim finančnim vložkom in katerim dejavnostim v sklopu kliničnega centra bi namenili prostore v stari zgradbi. A vse skupaj je znova potihnilo. Ustavilo se je, kot je pri takih zadevah že običaj – pri vprašanju denarja.
Štirje scenariji
Za objekt zavoda za varstvo pri delu se je izkazalo, da je statično varen, kar pomeni, da zgradbe ni treba porušiti, in tudi primeren za opravljanje dejavnosti. V službi za odnose z javnostmi v ljubljanskem kliničnem centru pa pravijo, da vse le ni tako preprosto. Pojasnjujejo, da je stavba brez ustreznih dvigal in polovično podkletena, da svetla višina etaž znaša 2,8 metra, medtem ko za bolnišnično dejavnost slovenski in tuji normativi predvidevajo svetlo etažno višino od 3,5 do štiri metre. Nadaljujejo, da so za območje zgradbe na papirju v igri štiri možne rešitve, in poudarjajo, da je pridobitev novih prostorov v interesu centra.
Prva rešitev predvideva obnovo obstoječega objekta brez investicij: to pomeni ohranitev obstoječega stanja objekta z neto površino 3059 kvadratnih metrov, objekt pa bi bil iz funkcionalnih razlogov namenjen pisarniškim in ne neposrednim zdravstvenim dejavnostim (na primer, ni primernih dvigal za prevoz bolniških postelj). Potrebna bi bila določena investicijska vlaganja (najmanj energetska sanacija in ureditev pisarniških prostorov), kar pomeni vložek približno 1000 evrov na kvadratni meter, pojasnjuje Jure Brankovič, vodja službe za odnose z javnostmi na kliničnem centru.
Druga in tretja možnost vsebujeta obnovo obstoječega objekta, se pa razlikujeta v velikosti prizidka. V primeru rekonstrukcije in obnove objekta z manjšim prizidkom v skupni neto površini 3600 kvadratnih metrov ocenjena investicija znaša 4,5 milijona evrov. K obstoječemu objektu je predvidena nadomestna gradnja na mestu v preteklosti porušenega objekta v obsegu 541 kvadratnih metrov.
Temu sorodna možnost z večjim prizidkom predvideva obnovo bivšega objekta ZVD (po že izvedeni rekonstrukciji z izgradnjo novega prizidka) v skupni neto površini 4463 kvadratnih metrov. Gre za scenarij, ki predvideva, da bi se v obnovljenem objektu izvajale večinoma zdravstvene dejavnosti, višina ocenjene investicije pa znaša 8,3 milijona evrov.
Četrta možnost predvideva rušitev objekta ZVD in postavitev nadomestnega, večjega objekta, s čimer bi se velikost novozgrajenega objekta povečala na 10.000 kvadratnih metrov neto, vrednost investicije brez opreme bi znašala 12,2 milijona evrov. Pri vseh zneskih, ki so omenjeni, bi morali prišteti še DDV. V tem primeru bi svoj prostor v zgradbi našlo večje število kliničnih oddelkov, omogočeno bi bilo prenočevanje mater pediatričnih bolnikov, tu bi bili tudi prostori otroške urgence, tehničnih služb in zaposlenih.
Ob tem na kliničnem centru dodajajo, da vodstvo skupaj z ministrstvom za zdravje preverja različne možnosti, izbira pa da bo odvisna predvsem od zagotovljenega financiranja. To pa je točka, kjer se, kot bomo videli v nadaljevanju, vse skupaj zaplete.
Najhuje je za najtežje bolnike
Če za trenutek odmislimo vprašanje financiranja objekta, že ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj bi bila v danem trenutku najboljša rešitev za potrebe UKC, stopimo na spolzka tla. Ali kot pravi Brankovič: »Stroka, ki ne verjame več v nobene investicije, bo zagovarjala stališče, da se stavba prenovi, ker to omogoča čim hitrejšo uporabo prostorov. Gradbeniki pa pravijo, da je lokacije škoda, in si želijo, da se počaka na finančna sredstva, ki bodo omogočila, da se objekt poruši in na novo zgradi.«
Da stroka ne zaupa več v neskončno razvlečene gradbene projekte kliničnega centra, potrjujejo tudi besede dr. Sama Zvera, predstojnika kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana. Preigravanje načrtov za ZVD na papirju dr. Zveru ne pomeni nič. »Vemo, kako je z gradnjami na področju zdravstva, še nič ni bilo zgrajeno hitro, vse se gradi po deset let. To se prevede v obolevnost, morda celo v umrljivost nekaterih bolnikov. To odgovornost naj prevzame tisti, ki se to gre.«
Pravi, da bolniki projekt ZVD potrebujejo takoj zdaj. »Tega ne delamo zaradi normativov, ampak zaradi bolnikov. Nalijmo si čistega vina in si odgovorimo, ali nam gre za bolnike, ki so v Sloveniji najbolj ogroženi in so vrhunsko obravnavani, in ali nam gre za otroke, ki imajo urgenco v neprimernih prostorih na Metelkovi, ali ne? Družba naj odgovori.«
Dr. Zver ni edini, je pa eden glasnejših z opozorili na potencialno usodne posledice ob ignoriranju prostorske stiske za najtežje bolnike in otroke. Poudarja pa, da se tudi drugi njegovi kolegi soočajo s podobnimi težavami prostorske stiske, ko drug ob drugem ure in ure sedijo bolni in zdravi ljudje, virozni bolniki in tisti po opravljenih presaditvah kostnega mozga ter drugih posegih.
»Ne potrebujemo svetle etaže, ampak to, da človek ne bo zbolel zaradi viroz, ker bo v stiku z drugimi. Odkrito povejmo, zakaj potrebujemo medicinske prostore: ali zato, da je vse po normativih, ker je nekdo napisal nekakšen predpis, ali to potrebujemo zato, da ne bodo ljudje umirali?« je jasen dr. Zver. Prav zaradi slednjega glasno in neumorno opozarja na neustreznost prostorov na polikliniki, v katerih danes delujeta ambulanta in dnevna bolnišnica.
»Klinični oddelek za hematologijo za hospitalizirane bolnike je vrhunski. Za bolnike, ki prihajajo v ambulantno, pa smo daleč od tega, kar bi morali biti. Ko pride bolnik v dnevno bolnišnico, po transfuzijo, po zdravila, ga ne morem izolirati. V čakalnici je lahko le nekaj ljudi, ki so prehlajeni in imajo rezistentne klice.« In težave je tu.
Med sanjami in realnostjo
In še nekaj »dolgočasnih« podrobnosti: objekt ZDV je statično varen, kar pomeni, da rušenje ni nujen pogoj pred začetkom kakršne koli dejavnosti v zgradbi, prav tako pa ima zgradba uporabna dovoljenja. Če bi jo porušili in na novo gradili, bi bilo treba ponovno pridobiti uporabna dovoljenja, pojasnjuje dr. Zver, ki je sodeloval na več pomembnih sestankih, ko so tekle razprave o usodi te zgradbe. Na teh sestankih naj bi bilo tudi že dogovorjeno, katere dejavnosti bi v njej potekale. Še več: zadnja različica ministrstva iz jeseni letos je predvidevala 12 milijonov evrov težko prenovo obstoječe zgradbe, vselitev in začetek dela. Kar je za dr. Zvera tudi edina sprejemljiva možnost. »Bolniki nimajo časa, bolni so danes. Že zdaj imam težavo s tem, kako bom danes transplantirane bolnike, ki bodo čez mesec dni prišli v ambulanto, zaščitil pred okužbo z gripo in drugimi virozami. Mi zgradbo potrebujemo,« je jasen.
Načrti, kaj bo z zgradbo ZVD, pa se končajo, ko nanese beseda na finančna sredstva za investicijo. »UKC Ljubljana denarja nima, tudi na ministrstvu pravijo, da ga nimajo. Zagotoviti bi ga morala vlada. Če ga nihče nima, zakaj ga ne dobimo iz evropskih sredstev?« se sprašuje dr. Zver.
Kaj pa pravijo na ministrstvu za zdravje Aleša Šabedra, ki problematiko ZVD pozna iz prve roke še iz časa, ko je bil prvi mož ljubljanskega kliničnega centra? Še kot direktor kliničnega centra je obudil projekt možnih scenarijev zgradbe zavoda za varstvo pri delu in se tudi letos na slovesnosti ob 30-letnici zdravljenja z matičnimi celicami zavzel za rešitev prostorske stiske na hematološkem oddelku. Dejal je, da so pripravljeni načrti za nekoliko bolj dolgoročno rešitev – obnovo objekta v neposredni bližini urgence in pediatrične klinike, kjer bi dobili nove prostore za hematološke bolnike.
Ob izteku leta pa so z njegovega ministrstva odgovorili, da v rebalansu proračuna za leto 2019 nimajo razpoložljivih finančnih sredstev za financiranje oziroma sofinanciranje investicije v prenovo nekdanjih prostorov ZVD, prav tako pa sredstva za tovrstno investicijo niso načrtovana v proračunu 2020/2021.
