malo ste me presenetili, da ste mi sploh odgovorili (Dnevnik, 7. decembra), za kar se vam sicer najlepše zahvaljujem, niste pa me presenetili z vsebino. Za začetek naj napišem, da bi me (nas) razorožili, če bi samokritično priznali napake in vsaj poskusili dati zagotovilo, da se ne bodo ponavljale. Ciljam na vašo objektivno odgovornost in samokritičnost.
To, da imajo novinarji, uredniki in odgovorna urednica probleme ter dileme, ni nič novega in posebnega. Imamo jih vsi, na vseh življenjskih področjih. Iz vašega pisanja sklepam, da soglašate z njimi, da sme pomembnejša informacija ugledati luč sveta, še preden se kakšna zadeva do konca razišče oziroma ugotovi. Presoja o tem, kaj je tako pomembno, je prepuščena njim, njihovi strokovnosti, poznavanju razmer, ideološki usmerjenosti, strankarski pripadnosti in tako dalje. Ne zanikam potrebe po aktualnosti, pravočasnem obveščanju, polemičnosti, tudi po pogumu, ki je za to večkrat potreben. Vendar ne v takih primerih, ko sodni postopek še ni končan. In sploh ne, če se pred kamere vabi le eno stran!
Nisem spraševala, ali je sodnik kršil svoje stanovske standarde. Govorim o odločitvah odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič, novinarja Jožeta Možine in še koga, ki so sodnika Zvjezdana Radonjića povabili, oddajo vodili in potem predvajali. Vsi vpleteni so gotovo vedeli, da gre za politizacijo in ne samo za strogo »strokovno« osvetljevanje problematike in informiranje javnosti. Govorim o njihovi odgovornosti (posredno tudi o vaši) in trdim, da so kršili poklicna merila in načela novinarske etike. Za napačne odločitve bi morali sprejeti odgovornost, ne glede na njihove morebitne (»pozitivne«?) motive. Ali ravno zaradi njih.
Po eni strani soglašate z mnenjem varuhinje, da format oddaje Intervju ni primeren za polemične vsebine, in hkrati pritrjujete odgovorni urednici, da je o problematiki v sodstvu treba spregovoriti, čeprav v tej neprimerni oddaji. Zaradi pomembnosti tematike. Nepravilnosti v sodstvu se dogajajo tudi v sedanjosti, ne samo v času Emila Zolaja. Imamo na primer dovolj primerov iz nedavnega zgodovinskega obdobja: preprodaja orožja, izbrisani, neupravičeno vračanje premoženja v naravi Cerkvi, Patria, TEŠ 6, bančna luknja in tako dalje, pri čemer (tudi) sredstva javnega obveščanja niso vedno odigrala samo pozitivne vloge.
Gotovo je treba obravnavati problematiko v sodstvu, vendar ne tako zavajajoče. Pomembno je, kdaj, s kom, kako in na kakšen način se je lotimo. Kje so tu strokovnjaki s pravne fakultete? Kje je tu na primer Inštitut za kriminologijo PF? Kje je kakšen zaslužni profesor v SAZU? In tako naprej. Mislim, da RTV ravno s svojim pristopom manjša pomembnost problemov v sodstvu. Še vedno menite, da taka oddaja – Intervju vodi k boljšemu razumevanju razmer in pripomore k iskanju rešitev? Ali pa je bolj namenjena senzacionalizmu? Sramotenju velikega dela sodnikov, tožilcev, sodnega sveta, komisije za etiko…? In da vnaša med državljane negotovost, nemir, bojazni in še večje, največkrat nepotrebno nezaupanje? Mar to želite na »nacionalki«? Je to njen domet?
Se vam zdi, da lahko sodnik Radonjić objektivno prikazuje razmere v sodstvu? Se lahko zato, ker ima morda v čem prav, postavi nad vse druge in pridiga o svoji splošno zveličavni »resnici«, za katero naj bi bil glavni »izvedenec«, mi pa bi mu morali verjeti na besedo? Med njim in drugimi v sodstvu je pretekla leta potekala dinamika, s katero v resnici ne moremo biti seznanjeni. Tudi novinar Možina, ki ga je povabil in ga napovedal, kot da je skoraj »deus ex machina«, nima o tem objektivnih podatkov. Kaj če je ravno Radonjić velik del problema? Če vidi, čuti in si razlaga razmere in situacijo čisto po svoje? Tudi paranoično obarvano? Zakaj podpisuje javna pisma proti njegovim stališčem na desetine njegovih kolegic in kolegov sodnikov? Odnos do ljudi, svoj način komuniciranja ter pomanjkanje samokontrole nam je kar sam nazorno predstavil v tem intervjuju. Prav tako v primitivnih javnih žalitvah filozofa Borisa Vezjaka.
Zaradi vsega, kar sem navedla, je zame zelo sporno naslednje: izbor informacij, ki jih je treba predvajati »tukaj in zdaj« po subjektivni presoji nekaterih odgovornih; tema o nepravilnostih v sodstvu, ki je tako (ne)pomembna, da je vseeno, v katero oddajo uvrstijo; enostranski in subjektivno obarvan pogled intervjuvanca se razglasi za resnično stanje v naši družbi, ki nam predstavlja veliko grožnjo. Prav bi bilo, da prisluhnete tudi svoji varuhinji in programskemu svetu: dvema organoma na RTV, ki sta jasno in glasno prepoznala kršitve novinarskih meril v tej oddaji.
Zato oprostite, vseh teh izgovorov odgovornih in njihovega sprenevedanja res ne morem sprejeti.
Polona Jamnik, Bled
