V knjigi Črna internacionala: vojna, veliki biznis in vpeljava neoliberalizma sociolog Tomaž Mastnak nadaljuje premislek prevlade neoliberalizma ter razmerij med liberalizmom in fašizmom, kot ga je začrtal že pred leti v svoji študiji Liberalizem, fašizem, neoliberalizem (ki je prav tako izšla pri založbi *cf.). Novo delo v dveh zvezkih, ki skupaj obsegata nekaj več kot 500 strani, se osredotoča zlasti na uveljavitev neoliberalizma kot uradne politike, kot ga je po drugi svetovni vojni v okupirani Nemčiji uvedla ameriška vojaška oblast. »Neoliberalizem je bil integralni del nove svetovne ureditve, ki se je vzpostavila pod ameriško taktirko,« pojasnjuje Mastnak. »Danes ta ureditev res razpada, toda brez razumevanja načina, vzrokov in ciljev njene vzpostavitve je težko razmišljati o ustreznih alternativah zanjo.«
Mastnak, sicer znanstveni svetnik na SAZU, ki pa kot raziskovalec že leta deluje zlasti v ZDA, se ukvarja pretežno z zgodovino političnih idej, toda skozi njo – tudi kot redni kolumnist Dnevnika – seveda kritično premišljuje tudi in predvsem našo sodobnost. V obravnavi vpeljave neoliberalizma v povojni Nemčiji, ki je pomenila nekakšen »eksperiment« za njegovo nadaljnje uveljavljanje drugod po svetu, se izčrpno posveti širšemu kontekstu tistega časa – med drugim ameriškim političnim in gospodarskim interesom, naraščajoči napetosti med Zahodom in Sovjetsko zvezo, idejnim spopadom na Zahodu, pa tudi krizi klasičnega liberalizma, ki je postala očitna na začetku 20. stoletja. »Potem ko je liberalizem uspešno oblikoval svet po svoji podobi, ni bil več sposoben ponuditi rešitev za probleme, ki jih je ob tem ustvaril,« pove avtor. »Največja med njimi sta bila socialno vprašanje, torej naraščanje neenakosti in revščine, in ekonomsko rivalstvo med razvitimi državami.«
Možnih odgovorov na krizo liberalizma je bilo več, od številnih predlogov za njegovo prenovo do fašizma in komunizma. Toda neoliberalci te krize niso videli kot posledice notranjih slabosti liberalizma, temveč napadov nanj, in glavnega sovražnika »liberalizacije sveta« (ki vodi v značilno neoliberalno podreditev javne oblasti interesom centrov ekonomske moči) so prepoznali v komunizmu; fašizem so pri tem videli kot »manjše zlo« oziroma celo neke vrste zaveznika, s katerim jih je družilo dopuščanje neomejene moči zasebnih korporacij, podreditev delavskih množic in demontaža politične reprezentacije. Vpeljava neoliberalizma v Nemčiji je tako nasilno zatrla tamkajšnje protinacistično gibanje in blokirala denacifikacijo nemških industrijskih kartelov, ki so bili del »črne internacionale« mednarodnih povezav velikega kapitala; teh ni namreč načela niti vojna. »Pri odločanju, kakšna naj bo narava oblasti v Nemčiji, je šlo v resnici za to, kakšen naj bo odnos med politiko in ekonomijo v ZDA – in kapital je iz tega boja izšel kot zmagovalec.«
