Če bi živela v najlepšem mestu na svetu, sem zavzdihnil, ne bi imela teh fotofobičnih tegob, ki so izrazite zlasti pri svetlolasih in svetlopoltih ljudeh z malo kožnega pigmenta. Občutljive plavolaskine šarenice bi pred dražečim bleščanjem ščitila debela plast kondenzirane vlage, ki se bodisi varovalno spusti k tlom bodisi kot debela siva odeja vztrajno prekriva nebo. In to počne tako učinkovito in trdoživo, da postane novica za zadnjo stran Dnevnika, če se tradicionalno zajamčena oblačnost za nekaj časa razpihne.
Bo držalo, da je zavist nekaj tipično slovenskega. Pokal sem od fovšije ob prebiranju instagramske fotoobjave kulinaričnega medijskega prvaka, s katero je javno delil svoje veselje, ker je v restavraciji v središču Ljubljane vendarle brez težav dobil mizo. Krivica! Ne spomnim se, kdaj so mene nazadnje odslovili zaradi prezasedenosti, ko sem v središču svojega domačega kraja skušal zaužiti krepčilni obed. Še tedaj, ko sta gostilno ob Treh ribnikih okupirala avtobusa, polna tajvanskih turistov, se je za lačno štiričlansko družino našla pogrnjena miza.
Življenje ni pošteno, sem premleval naprej, ko je sodelavka že zdavnaj odkorakala v peklensko sončno svetlobo. Ni fer, ker lastnik 55 kvadratnih metrov velikega stanovanja v Metelkovi ulici prejema najemnino 1000 evrov brez stroškov, medtem ko lahko mariborski lastniki primerljivih nepremičnin terjajo kvečjemu pol nižji mesečni znesek.
A takšen pač je ta svet. Le eden je lahko na vrhu. In povsem smiselno je, da je dražje živeti tam, kjer cestni promet zjutraj in popoldne kolapsira in kjer bi v mestnih avtobusih celo sardine dobile klavstrofobični napad. Kjer tudi mestna hiša poka po šivih in mora – s težkim srcem in po 130 letih gostoljubnosti – pred vrata postaviti zgodovinski arhiv. Ampak komu mar preteklost, prihodnost je tista, ki šteje!
Še največjo dobričino pa v skrajnega nevoščljiveža preobrazi prebiranje Dnevnikovega razkritja, da je v »mestu« – kar je splošno uveljavljen publicistični sinonim za Ljubljano – mogoče samooskrbno gojiti kokošjo jato. Mesto je namreč izrazito naklonjeno ljubiteljem perjadi in debelih jajc. »S stališča predpisov, ki so pristojnost uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, je to mogoče,« zagotavljajo v kabinetu najboljšega župana. »Če gre za rejo perutnine za lastne potrebe, tako glede mesa in jajc – ni predpisanih posebnih pogojev, če število kokoši nesnic ne presega 350 živali.«
Res je magičen urbani center slovenskega kozmosa. Ne zgolj, da je v njem še zmeraj dovolj prostora za vse domačine, priseljence, dnevne migrante, turiste, avtomobile in drugo prometno navlako. Tukaj si lahko na 55 najetih kvadratih urediš še fazanerijo!
Ljubiteljski mestni perutninar mora edinole poskrbeti za dobrobit nesnic. Kljunatih sostanovalk naj ne omejuje pri gibanju, zagotoviti jim mora svetlobo, toploto, vlažnost, kroženje zraka, zračenje, omejevati mora jakost hrupa. Malenkost!
Med premlevanjem nevoščljivih misli sem si obrisal solze z lica. »Prekleto sonce!« sem vzkliknil in s pestjo zamahnil v zrak. Pomiril me je sprehod po senčni strani ulice in sem se spomnil lanskega članka iz časopisa Die Zeit. Novinarka je Dunajčana soočila z novico, da je bila avstrijska prestolnica – katere prebivalci so razvpiti po svoji nergaški in kronično nezadovoljni nravi – znova izbrana za mesto z najvišjo kakovostjo življenja. »Res je,« se je strinjal Dunajčan, »povsod drugod je še huje.«
Ubošček. Zagotovo še nikoli ni bil v mestu.
