Na splošno Slovenci sami sebe opredeljujemo kot zavistneže, večne nezadovoljneže, ki z ničimer niso zadovoljni. Prav tako pa smo znani kot dobrodelneži: mali Kris je lep primer solidarnosti z ljudmi, ki so v težavah. Prav tako slovimo kot delavni, pri tem nas nič ne ustavi. Slovenska mala podjetja so zelo inovativna in uspešna. Ne uničijo jih ovire in polena, ki so jih pred njimi nametale vse vlade po osamosvojitvi.
Sam sebe pojmujem kot zavistneža. Zavidam Janezu Janši, ker ima nenehno podporo ustavnega sodišča, ki ga opere vseh rabot, kot je recimo Patria. Taisto sodišče je njegove pobude za ustavno presojo vedno obravnavalo prednostno, druge zadeve so se reševale tudi z nekajletnimi zamudami. Zato pravzaprav razumem poslanca Žana Mahniča, da je ustavno sodišče označil kot »mafijo, ki podpira mafijo«. Verjetno je pri tem mislil na svojega šefa.
Ravno tako zavidam Bavčarju, Šrotu in podobnim poslovnežem, ker so dobili samo po pet let zapora za svoje delo. Toliko zapora dobiš tudi, če goljufaš pri avtošoli in povzročiš za 35.000 evrov škode, torej več kot tisočkrat manj kot prvi omenjeni. Podobnih primerov je na stotine. Če bi sam naredil kak tak posel, ne bi mogel računati na procesne napake, kot privilegij nekaterim posvečenim politikom in poslovnežem, v zadnjem času bančnikom. Zato na to gledam z veliko mero zavisti, saj te možnosti ne bom deležen.
Ravno tako zavidam Jankovićevim mladeničem, ki so s svojo sposobnostjo pridelali velike dolgove, zdaj pa naj bi jim s trikom, imenovanim prisilna poravnava, na lepe oči enostavno odpisali dolgove. Zavidam članom nadzornih svetov večjih družb, ki za velike honorarje za nekaj sej na leto dobijo denarje, da se večini delavcem zvrti od višine. Hkrati pa jih tudi občudujem, saj so za svoje odločitve pripravljeni prevzeti odgovornost z vsem svojim premoženjem. Postranskega pomena je, da doslej prav noben član nobenega nadzornega sveta za nič ni odgovarjal.
Smilijo pa se mi poslanci državnega zbora. Pri njih je tako kot pri moji ženi. Tudi če imam prav, velja, da bo obveljal njen prav. Taka relacija velja tudi pri odnosih med šefi strank in poslanci. Ravno v to past so padli tudi šefi strank, saj jim je predsednik Šarec lepo rekel, da imajo sicer prav, a da bo njegov prav obveljal, sicer bodo nove volitve, potem pa bodo videli hudiča. In v svojem prostem času se morajo ukvarjati še s parlamentarnim preiskovalnim delom. Kakšna izguba časa, saj še nobena ni dala nobenega rezultata. Edina, ki je postregla s končnim poročilom, je Mogetova o prodaji orožja, pa jo je Drnovšek vrgel v predal.
Občudujem pa modrost in prefinjenost predsednika Pahorja. Temu resnično lahko priznamo, da je dojel umetnost v politiki. Če bi bili še v drugi svetovni vojni, bi bil on predsednik domobrancev in partizanov. Mimogrede bi vzdrževal lepe odnose in aritmetično sredino še z Italijani in Nemci. In na zasedanju Nata bi pritrdil Macronu, da je Nato možgansko mrtev, se strinjal s Stoltenbergom, da ni tako, in nato iskal simetrijo med Trumpom in Putinom ter Ukrajino. Skratka, uravnotežil bo prav vse. Trenutno ne poznam nikogar, ki bi bil sposoben česa takega.
Meni so vedno govorili, da narava poskrbi za vse. Čakam, da bo poskrbela, da se bom znebil svoje zavistnosti, in ko se bo to zgodilo, bom sedel v kot in kako veselo zapel.
Zdravko Petrič Kostanjevica na Krki