Najino skupno umetniško identiteto bi najlažje opisali kot sožitje kaosa. Sam se navdušujem nad Larissinimi temačnimi besedili in njenim zloveščim vokalom, ona odlično sledi mojim basovskim linijam in ritmičnim strukturam. Tako nobena umetniška ali subkulturna razdalja nikdar ne bo prevelika, saj naju bo vedno povezalo tisto, kar sva takoj začutila – posvečenost temnemu valu. Oba namreč izhajava iz kulturnega okolja, ki je bilo odvisno od glasbene dediščine osemdesetih, še zlasti izročila gotskega rocka. Da je ona živela v Berlinu in jaz v Sunderlandu, pri tem ni igralo nobene bistvene vloge. To miselnost obujava v najinih pesmih, v najinih nastopih in vsakdanjem življenju.
Kaj je bilo za vaju tako privlačnega v gotskem gibanju?Oba sva črpala svoja razmišljanja o življenju in poglede na svet iz atmosfere temačnosti. Privlačile so naju tovrstna ikonografija, tovrstna glasba, literatura… Črno-beli svet na splošno. Na začetku so ideje vrele iz naju. Po snidenju sva samo v enem tednu napisala večino materiala za najin prvi album The World Is Getting Colder, tako naraven in ploden je bil najin umetniški kaos. Takrat seveda še nisva vedela, kam naju bo vse to pripeljalo. Navduševala sva se nad glasbo DAF, Malaria in Xmal Deutschland, nekakšno sveto trojico. Temu primeren je bil tudi najin videz, kot nekakšen odsev tragične romantike, kjer se prepletata art nouveau dvajsetih in gotska kultura osemdesetih let prejšnjega stoletja. Veliko sva prebirala dela Oscarja Wilda, Edgarja Alana Poeja in Williama Wordswortha, kar je dokončno zapečatilo etiko in estetiko Lebanon Hanover.
Gibanje nikdar ni zašlo v stržen mainstreama, vendar ga prav tako nikdar nismo mogli preslišati. Kako si razlagate njegovo večno prisotnost?Gotika je nekaj, kar moraš občutiti in živeti, nekaj, česar ne moreš kupiti, nekaj časa uporabljati, dati v predal in potem pozabiti. Če si darker, če v sebi odkriješ to plat, potem si darker do konca življenja. Prepričan sem, da večina ljudi, ki se je ujela v delovni ritem od devetih do petih, čez vikend ne more izživeti tistega, kar se skriva v njih. Mnogi tega v sebi niti ne znajo poiskati. Zanje je dovolj, da poslušajo ušesu prijetne melodije, njihovo temno plat pa zadovolji kvečjemu Nick Drake. Takšni ljudje nikdar ne bodo razumeli občutka gotske romantike, zato se ta ne prodaja množično in nikoli ne bo dosegla svetovne prevlade. Gre za resnične, neponarejene občutke, tega pa se ljudje bojijo. Povprečnost in površnost sta danes najdonosnejši tržni znamki, medtem ko prostora za pravo romantiko zmanjkuje.
A je vajina glasba hladna, minimalistična in odtujena.Natanko tako. Odslikava današnje stanje v družbi, poskuša se od njega ograditi, na drugi strani pa odpira vrata v svet resničnih občutkov in hladne lepote. V neki meri gre za eskapizem, vendar ne brezciljni, temveč jasno opredeljen. Najine pesmi odpirajo številna vprašanja, vendar pogosto ponudijo tudi odgovore.
Sem zagotovo sodi tudi verz »lose your digital life,« odreši se digitalnega življenja, ki ga pogosto citirajo ljubitelji nostalgije.Nostalgija je eden izmed temeljnih poganjalcev Lebanon Hanover, zato najine skladbe – še posebno v današnjem času – zvenijo zelo organsko, skoraj kot demo posnetki. To ni nobena poza, takšno početje je načrtno, saj nas na vsakem koraku dražijo in nervirajo neorganski zvoki. Najina glasba je namreč tudi oblika eskapizma proti vsej digitalni navlaki, ki povečuje razdalje med nami. Pogosto sicer slišimo, kako nas tehnologija povezuje, a poglejte ljudi – nihče več ne komunicira po naravni poti, samo še prek telefonov in računalnikov. Ne govorim o povezavah z enega na drug konec sveta, razdalja med tema dvema človekoma je samo nekaj korakov, pogosto sta celo v istem prostoru. Zato pozivava: odpovejte se digitalizaciji življenja in raje v roke vzemite dobro knjigo.
