Med vsemi kuharsko-pogrebno-športnimi metaforami, s katerimi so v vladajoči koaliciji po uradni prekinitvi sodelovanja s pogodbeno Levico »analizirali« nastali položaj, je najbolj kruto izrazna in realistična prav zadnja, ki jo je podal prvi med njimi, premier Marjan Šarec, po znamenitem koalicijskem postrvje-svinjskem obedu na Gregorčičevi: »Nikomur ni (bilo) v interesu, da vlada pade.« Krajše in bolje je težko strniti smisel obstoja oziroma ohranitve trenutne vladnokoalicijske ekipe; drugačne, torej vsebinske opredelitve pomena vladanja Šarčevega peterčka po letu dni delovanja sicer nismo pričakovali ne pred ne po tem kosilu. Slovenija namreč nikoli doslej še ni imela tako prazne, nevsebinske, istočasno pa populistične politike, kot jo ima danes.
Tomaž Skale
Razglasiti sprejem »dobrega« proračuna za prvovrsten politični dosežek je v vsakem primeru precej pretenciozno. Državni budžet je (prvič) že dolgo vrsto let predvse...
Tate Modern je eno izmed najbolj obiskanih razstavišč sodobne umetnosti na svetu. K temu zagotovo prispeva prost vstop na večino razstavišč, kot del...