Izid biografije Luciferka Svetlane Makarovič ima, če sodimo po vsem, kar je te dni prišlo na plan, »bogato« zgodovino, polno zapletov. Sprva naj bi knjiga izšla v sozaložništvu Beletrine in Čezvesoljskega humanitrarnega sklada Sapramiška, avtorji pa naj bi bili štirje: poleg Makarovičeve še Matej Šurc, Erik Valenčič in Svetlana Slapšak. Po sporu Makarovičeve s skladom in njeni prekinitvi komunikacije s Slapšakovo in Valenčičem, tako vsaj zatrjujejo na Beletrini, je prišlo do nove pogodbe, tokrat le med založbo, pesnico in Šurcem, ne pa tudi drugima dvema soavtorjema. Ker naj bi ta dva opravila že veliko dela, sta se ob sedanji polemiki pikro odzvala: Slapšakova, češ da je »dobila serijo žaljivih sporočil Mateja Šurca«, Valenčič pa med drugim, da sta Šurc in pesnica »prišla do zaključka, da je bolje razdeliti denar na dva dela kot pa na štiri«.
Založba na tiskovno konferenco ob izidu knjige Makarovičeve in Šurca menda sploh ni povabila, sta pa ta dva v petek sama organizirala predstavitev knjige v Mini teatru. Pesnica je tam povedala tudi, da je nameravala knjigo izdati pri Mladinski knjigi, a ji je zaradi nekdanje ustne obljube urednik Beletrine Aleš Šteger zagrozil s tožbo, če knjiga ne bo izšla pri njih. Šteger je te navedbe v pogovoru za Dnevnik danes zanikal: »To seveda ne drži.«
»Predenje urednika«
Prav ta spor naj bi bil mati vseh sporov, ki so sledili, in povod za vključitev satiričnega lika mucka Kotika v biografijo – Makarovičeva je skozi ta avtorski alter ego smešila Štegra. Ta je v prizadetosti ubral nenavadno uredniško pot – knjigi je dodal svojo satirično opombo oziroma »predenje urednika« Štegrrrra, v katerem je slabšalno govoril o knjigi in avtorici.
Svetlana Makarovič in Matej Šurc razumeta ta neavtorizirani dodatek v knjigo kot grob poseg v njuno delo in kot kršitev pogodbenega člena o končni avtorizaciji besedila. Ker pa urednik ni posegel v njen avtorski tekst, založba meni, da ni kršila avtorskega prava. »Uredniška opomba – tako denimo tehnične opombe, kolofon, teksti na zavihkih knjig, reklamni vložki – ne sodijo v integralen avtorski rokopis, marveč pod diskrecijsko pravico založnika.«
Dolgoletni urednik Miha Kovač, predavatelj na oddelku za bibliotekarstvo na ljubljanski filozofski fakulteti, konkretnega primera sicer ne želi komentirati, saj Luciferke še ni imel v rokah, načelno pa meni, da so uredniški posegi ustaljena praksa, še posebej v primeru izjemnih jezikovnih, prevajalskih in drugih okoliščin. »Načeloma založba v tehničnem dodatku lahko kaj dopolni, važno je predvsem, da ne spreminja teksta avtorja,« je komentiral.
Ne pravo, korektnost
Če morda pravnih dvomov ni, pa ostajajo tisti o etičnosti takšnega ravnanja. Urednik Aljoša Harlamov s Cankarjeve založbe pravi, da se s težavnim sodelovanjem z avtorji gotovo srečujejo vsi uredniki in založniki, in obratno – tudi avtorjem s težavnimi uredniki ni lahko. A je pri tem treba ohraniti profesionalnost: »Ne glede na to, da verjamem, da se v slovenski literaturi avtorji premalo zavedajo, da je proces delanja knjige tudi timsko delo, saj zahteva dejavno sodelovanje vseh deležnikov, od urednika do lektorja, mora to delo ostati za javnost nevidno, neopazno in ves čas v skladu z avtorsko vizijo dela, njegovim glasom. Uredništvo je tu, da pomaga avtorju na najboljši možen način konkretizirati njegovo idejo, nič več in nič manj. Urednik mora svoj ego pustiti ob strani, četudi se s čim globoko ne strinja – lahko tudi etično in moralno, ne le estetsko in literarnovedno – in se mu zdi, da knjiga zaradi tega ne bo najboljša možna. Če pa je nestrinjanje premočno, ima dve možnosti: pogoltniti nestrinjanje ali odstopiti od projekta.«
Jelka Ciglenečki, urednica založbe Goga, je povedala, da dajejo avtorjem vedno v vpogled tudi prve verzije naslovnic in spremnih besedil: »V zameno večinoma dobimo odlične ideje, včasih pa pride tudi do daljših pogajanj o detajlih. A hujšega spora med delom nikomur ne privoščim. Ko se enkrat začnemo sklicevati na točke v avtorskih pogodbah, lahko na ustvarjalno vzdušje pozabimo.«
