težko je polemizirati z nekom, ki 150-stranskega poročila komisije DZ za nadzor obveščevalno-varnostnih služb (Knovs) niti ni prebral (ker ga ne more, saj je zaupne narave), zato ne bi bilo odveč, če bi prebrali vsaj naslov poročila. Poročilo se v skladu s pristojnostmi Knovsa osredotoča na delo Sove v primeru arbitraže. Preverili smo, kako učinkovito je svoje naloge opravila Sova. Ker arbitraža ni edini strateško pomemben projekt za Slovenijo, nas je zanimalo: ali obstajajo pri varovanju interesov Slovenije sistemske pomanjkljivosti ali pa je šlo pri arbitraži za človeški dejavnik.
Gospod Juri, kot dolgoletni poslanec bi morali razumeti, da je odpravljanje sistemskih napak dolžnost politike. Če prisluhnem vaši logiki, se s slovenskimi ranljivostmi ne bi smeli ukvarjati, dokler so »stvari v igri«. Z vašim pristopom bi bili v primeru sistemskih ranljivosti lahko oškodovani še na drugih področjih, ki so za Slovenijo zelo pomembna in ki tečejo vzporedno z arbitražo ali pa po njej.
Poročilo Knovsa arbitražne razsodbe ne more spremeniti, ker je o tem arbitražno sodišče že razsodilo. Poročilo Knovsa prav tako ne more vplivati na razsodbo sodišča EU, kjer Slovenija toži Hrvaško zaradi kršenja evropskega prava kot posledice neizvajanja arbitražne razsodbe. Sodišče EU presoja o kršenju evropskega prava, ne pa o arbitražni razsodbi. Sodišče EU v ničemer ne more spremeniti niti odpraviti razsodbe arbitražnega sodišča.
Poročilo Knovsa med drugim poudarja, da so Hrvati na vse načine iskali možnosti za kompromitacijo arbitraže. Žal sta jima Drenikova in Sekolec s svojim ravnanjem to prinesla na pladnju. Simona Drenik ima prav, ko pravi, da je arbitražno sodišče o njenih napakah že razsodilo in odločilo, da niso takšne narave, da arbitražno sodišče ne bi moglo končati svojega dela. Delo je končano. Meja je določena. Ni pa še implementirana.
Po tistem, kar sem v zadnjih dneh slišal s strani Simone Drenik in nekaterih piscev v pismih bralcev, lahko rečem, da gre za nekonsistentno napadanje poročila Knovsa. V skladu z njihovimi trditvami bi Hrvati v vsakem primeru našli nekaj za kompromitacijo arbitraže. Zakaj bi torej poročilo Knovsa ogrozilo arbitražo, če pa je bila kompromitacija arbitraže neizogibna? Jasno je, da poročilo Knovsa ne more ogroziti slovenskih interesov, lahko pa ogrozi kariere vpletenih, zato je najboljša obramba pometanje pod preprogo, z grožnjo, da bi dviganje preproge lahko pomagalo Hrvaški. Bolj kot sta Hrvaški s svojimi pogovori pomagala Simona Drenik in Jernej Sekolec, ji ne more nihče.
Dovolite mi, da za konec uporabim prispodobo. Na poti policisti ustavijo avtobus, v katerem najdejo pijanega voznika, ki vozi Slovence in Hrvate. Pijanega voznika nemudoma zamenjajo in drugi voznik Slovence in Hrvate uspešno pripelje do cilja. Vi trdite, da spraševanje o tem, zakaj je prvi voznik pil, čeprav je vedel, da ne sme, lahko ogrozi dokončanje poti. Kako že, če pa je avtobus že na cilju.
Matej Tonin, predsednik Knovsa