Ob vodstvenih težavah in nesoglasjih se v Slovenski filharmoniji v očeh javnosti na koncertih ne godi nič škandaloznega, pa tudi kaj dosti pretresljivega ne; zaznamovani so z odsotnostjo novega in izvajalsko doslednega. Tako smo o modrem abonmaju nekaj časa molčali – v tekoči sezoni je namreč doslej zrcalil programske kompromise in estetsko plitvost v izbiri slovenske glasbe (oziroma skladateljske dvojice), pa tudi polovično posrečeno izbiro dirigentov. Po tretjem koncertu, ki prav tako ni prinesel celovečerne muzikalne odrešitve, je morda čas za oznanitev sicer čisto subjektivnega občutka, da je težko pričakovana vsebinska prenova osrednje orkestrske institucije bržkone odložena za nedoločen čas, v megleno prihodnost.
Dirigent Jacek Kaspszyk je stari znanec orkestra in ponovno srečanje z njim je prineslo poseben emotivni naboj. (Foto: arhiv Slovenske filharmonije)
Na vseh treh koncertih smo prisluhnili, suhoparno zapisano, zanimivim solistom, vendar sta bila vnosa prvih dveh – pianista Aleksandra Gadžijeva in pesemsko kultivi...