Ob upoštevanju nekaj varnostnih in tehničnih zahtev ter občinskih in okoljskih predpisov lahko brez posebnega dovoljenja države strelišče na svojem zemljišču uredi vsak posameznik ali strelsko društvo. Dovoljenje za delovanje potrebujejo le vojaška in civilna, kar v praksi pomeni, da je večina strelišč bolj kot ne v zasebnih rokah in jih inšpektorji večinoma obiščejo, ko pokanje zmoti bližnje sosede. Koliko od teh klicev je utemeljenih, ne ve nihče, saj ministrstvo za notranje zadeve ne vodi posebne evidence ugotovljenih kršitev na streliščih.
Poka dvesto metrov od hiš
Pod drobnogledom inšpektorjev je bilo v zadnjem času civilno strelišče Izem v gozdu nad vasjo Radna v občini Sevnica. Tam je še iz časa nekdanje skupne države. Na strelišču se poleg članov domače strelske zveze urijo tudi policisti, vojaki, pazniki v zaporih, varnostniki krške nuklearke… Tajnik Strelske zveze Sevnica Mirko Ognjenovič tako poudarja, da strelišče ni pomembno samo za njihovo zvezo, temveč za celotno družbeno skupnost in državo, saj pomembno prispeva k ustrezni usposobljenosti tistih, ki skrbijo za našo varnost. A poki, ki odmevajo s strelišča, marsikoga motijo. Ivan Biderman na njegovo neprimernost opozarja že dolgo, a mu do danes še nihče ni razložil, ali obstaja predpis, koliko so strelišča lahko oddaljena od hiš, šol in drugih javnih ustanov. »Imamo določila, koliko gob lahko nabereš v gozdu in koliko mahu lahko odneseš, očitno pa nimamo določila, koliko je lahko strelišče oddaljeno od hiš,« pravi razočaran. Opozarja, da je strelišče nad Radno od šole oddaljeno le 250 metrov zračne črte, prve hiše so že dvesto metrov od strelišča. »Zadnjih 14 dni so streljali nepretrgoma vsak dan, včasih streljajo tudi popoldne in ob sobotah. Povejte mi, ali to za otroke ni stresno,« vpraša po odgovoru in opozori, da poka ob streljanju pač ne moremo enačiti z navadnim hrupom. A inšpekcijski pregledi in zaukazane meritve hrupa na strelišču so pokazali, da je vse v najlepšem redu, Strelska zveza Sevnica ima zanj vsa dovoljenja. Ognjenovič pritrjuje, da se zavedajo obremenjevanja okolice s hrupom, zato so pri svojih aktivnostih odgovorni in racionalni. Zvočno so izolirali strelski objekt, načrtujejo protihrupno ograjo, prihodnje leto pa streljanje z nekaj izjemami ob sobotah ne bo več dovoljeno. »Strelstvo je pomembna veščina na področju zagotavljanja nacionalne varnosti, zato strelci verjamemo, da bo čim več sodržavljanov in sokrajanov čim bolj z razumevanjem sprejemalo občasen hrup s strelišča,« zaključuje Ognjenovič, sam pa z njihove strani zagotavlja odgovornost in racionalnost.
V Sevnici niso edini s temi težavami in zanimivo je, da meritve hrupa na koncu skoraj vedno pokažejo, da ta ne presega dovoljenih vrednosti. Podobno so se bližnji sosedje strelišča v Jeronimu pri Vranskem pred leti obrnili na vse mogoče instance in opozarjali, da streljanje na zasebnem zemljišču ogroža njihova življenja in da šolski avtobus, ki prevaža otroke, obrača le dvesto metrov stran od strelišča. Spraševali so se, koliko ljudi tam zares vadi streljanje zaradi športnih potreb, koliko pa jih le uživa pri uporabi orožja in izkazovanju svoje moči. Danes Matjaž Ahac ugotavlja, da je vsakršen odpor proti streliščem obsojen na propad. »Po vseh teh letih sem ugotovil, da je zakonodajna praznina na tem področju očitno ustvarjena namerno. Nikogar ni, ne med inšpektorji ne med policijo, ki bi zaščitil ljudi, ki se počutijo ogrožene,« pravi.
Nazadnje so glas proti strelišču povzdignili tudi v Ljubljani. Strelišče ob Dolenjski cesti je lani obiskalo 11.000 uporabnikov, a nad očitno popularno dejavnostjo okoliški prebivalci niso nič kaj navdušeni. »Strelišče v Ljubljani je povsem nesprejemljivo za 21. stoletje. Na območju Rudnika je, kot da bi divjala vojna. Turisti se čudijo, stanovalci pa to trpimo,« se je spomladi na ljubljansko mestno občino obrnil občan. V Športu Ljubljana, ki strelišče upravlja, nasprotno zagotavljajo, da so vse izvedene meritve pokazale, da poki ne presegajo dovoljenih vrednosti hrupa, ter dodali, da na strelišču z orožjem velikega kalibra streljajo že od časa Avsto-Ogrske.
Inšpektorji letos pregledali 16 strelišč
Strelišča nadzorujejo inšpektorji Inšpektorata RS za notranje zadeve. Letos so že opravili 16 nadzorov strelišč. Upravnikom oziroma lastnikom strelišč so izrekli 13 ukrepov oziroma opozoril. Varnost na streliščih preverjajo tudi med večjimi strelskimi turnirji in tekmami, na pobudo prijaviteljev (letos so prejeli pet pritožb) pa se na posamezna strelišča največkrat odpravijo zaradi treh razlogov: hrupa, ogrožanja varnosti in streljanja v neposredni bližini naselij. »Občani menijo, da posamezno strelišče ne bi smelo delovati, ker po njihovih ocenah nimajo ustreznega dovoljenja, počutijo se vznemirjeni in ogroženi zaradi vsakodnevnega streljanja, opozarjajo na neurejenost strelišč in neustrezno umeščenost v prostor, saj se ne morejo prosto sprehajati po svojih parcelah oziroma se počutijo ogrožene. Prijave so tudi zaradi domnevno nezadostne in pomanjkljive zavarovanosti strelišč v bližini naselij oziroma drugih obdelovalnih površin, moti jih streljanje v kamnolomih, iz katerih se slišijo močni moteči poki,« vsebino pritožb povzemajo na notranjem ministrstvu.
A kot pojasnjujejo, inšpektorji po letu 2014 ugotavljajo izboljšanje razmer in ob nadzorih ne ugotavljajo več hujših kršitev zakonodaje. Pred letom 2014 so namreč pristojni inšpektorji izdali več upravnih odločb, s katerimi so nekaterim streliščem začasno prepovedali izvajanje streljanja, med drugim trikrat zaradi izleta krogle zunaj območja strelišča, kar velja za hujšo kršitev.
Če inšpektorji že ugotovijo nepravilnosti, gre največkrat za nepravilno in pomanjkljivo označeno strelišče, ki ni ustrezno zavarovano. Ali pa to, da strelišče nima objavljenega reda na strelišču oziroma je ta pomanjkljiv. Naletijo tudi na pomanjkljivo vodenje evidenc o streljanju ali na prepustitev orožja osebi, ki nima ustrezne listine… Na ministrstvu za notranje zadeve pojasnjujejo, da so to kršitve, ki jih zavezanci praviloma odpravijo že v času inšpekcijskega nadzora, zato inšpektorji upraviteljem strelišč izrečejo zgolj opozorila.
