Štiriletni programski razpis za obdobje 2018–2021, temelj podpore neodvisni produkciji, je zaradi nekaterih novih razpisnih zahtev, ki naj bi bile nesmiselne in celo škodljive, nevladne organizacije razburil že ob objavi jeseni leta 2017, še več ogorčenja pa so sprožili izidi razpisa. Ko so začeli producenti dobivati odločbe o (ne)uspešnosti prijav, je zavrelo zlasti na področju uprizoritvenih umetnosti, kjer je bilo zaradi znižanja ali ukinitve podpore ogroženo dolgoletno delo več uveljavljenih in mednarodno uspešnih organizacij – pri čemer so bile argumentacije odločb pomanjkljive in nejasne, pritožba pa ni bila mogoča. Edino pravno sredstvo, ki so ga imeli zavrnjeni prijavitelji sploh na voljo, je bila tožba na upravnem sodišču v primeru, da je prišlo do napak v postopku.
Vrsta uspešnih tožb
Več neuspešnih prijaviteljev – Emanat, Maska, zavod Delak in Nomad Dance Academy Slovenija – se je nato za ta korak tudi odločilo. »Menili smo, da je prišlo do očitnih napak pri vrednotenju in kaj drugega nam niti ni preostalo,« razloži Janez Janša, direktor zavoda Maska. Od takrat je upravno sodišče v prvih treh primerih že razsodilo v prid tožnikom (v društvu Nomad Dance Academy Slovenija na odločitev še čakajo) in njihove vloge vrnilo ministrstvu za kulturo v ponovno presojo; v vnovičnem postopku je (zdaj nova) strokovna komisija zavodoma Emanat in Maska dodelila višje število točk in ju uvrstila nazaj v programsko sofinanciranje, o vlogi zavoda Delak pa mora še odločati.
In kako izgubljene tožbe komentirajo na ministrstvu? »Na teh primerih smo evidentirali težave, ki jih bo treba reševati na sistemski ravni, tudi z ustreznimi popravki zakona,« pravijo. Vsaj v primeru Maske je upravno sodišče presodilo tudi, da podana obrazložitev ministrstva »ne zadosti minimalnemu standardu razumne obrazložitve« in da je pri ocenjevanju prijave prišlo do formalnih pomanjkljivosti in neustreznega vrednotenja. A ministrstvo se odgovornosti za takšne napake otepa: »Ocenjevanje in vrednotenje vlog izvede pristojna področna strokovna komisija in na njeno odločitev je minister vezan po zakonu. Tudi v odločbi o odobritvi oziroma zavrnitvi vloge se povzame mnenje strokovne komisije.«
Od kod dodaten denar?
Ker so bila predvidena razpisna sredstva že razdeljena, zdaj pa sta bili v sofinanciranje ponovno uvrščeni še dve organizaciji, ki se jima utegne kmalu pridružiti še katera, je seveda glavno vprašanje, od kod bo ministrstvo dobilo dodaten denar. Na Maistrovi so s pojasnili skopi: »Iščemo najbolj optimalne rešitve pri notranji prerazporeditvi sredstev med finančnimi postavkami na način, da bi to v kar najmanjši meri vplivalo na prihodnje razpise in programe.«
Nevladne producente zato skrbi, da namerava ministrstvo breme svojih napak preprosto preložiti na upravičence, kar bi bilo po prepričanju Inge Remeta, predsednice društva Asociacija, ki združuje nevladne organizacije na področju kulture, »popolnoma nesprejemljivo«. Vendar pa se zdi, da se dogaja prav to: za vsako izmed osmih organizacij, ki so bile v programsko sofinanciranje vključene že od samega začetka, je namreč ministrstvo v prihodnjem letu predvidelo manj sredstev kot doslej.
V zavodu Bunker so denimo na razpisu prejeli 113.000 evrov letne programske podpore (kar je bilo sicer več kot za 20.000 evrov manj kot v predhodnem štiriletnem obdobju), po rebalansu se je ta znesek letos dvignil celo na 126.000 evrov, za prihodnje leto pa je ministrstvo predvidelo, da naj bi njihov program sofinanciralo le s 102.000 evri. »Po pogodbi, ki jo imamo z ministrstvom, se sredstva ne bi smela zmanjšati, če ostaja proračun za kulturo enak,« pravi Tamara Bračič Vidmar iz zavoda Bunker. »Zato nam ni jasno, zakaj naj bi za prihodnje leto dobili bistveno manj, in to celo brez vsakršnega pojasnila.« Po njenih besedah bodo morali zaradi tega znižanja nekatere svoje programe izvajati v okrnjeni obliki, če ne celo ukiniti, težje pa bodo pridobivali tudi evropska sredstva, pri čemer so sicer precej uspešni.
Neizpolnjevanje zavez
Podobno je pri Maski, ki je konec septembra prejela odločbo, da je bila sprejeta nazaj v programsko financiranje, v okviru katerega naj bi dobili 119.000 evrov na leto, teden dni pozneje pa jim je ministrstvo sporočilo, da naj bi jih za leto 2020 podprli samo s 105.000 evri. »Očitno se je ministrstvo odločilo, da bo manjkajoča sredstva dobilo s prerazporeditvijo sredstev znotraj razpisa, kar pomeni, da bodo tudi tisti, ki so bili na razpisu uspešni že na začetku, prejeli manj, kot bi morali. Posledice napak in nestrokovnega dela ministrstva bomo torej trpeli izključno prejemniki podpore,« meni Janez Janša, ki poudarja, da je pravna podlaga za tovrstne naknadne reze nejasna, v krovnem zakonu o kulturi pa je celo izrecno določeno, da je mogoče višino sredstev iz pogodbe znižati le, če se zmanjša proračun za kulturo. Toda to se ni zgodilo, nasprotno – kulturni proračun za leto 2020 naj bi bil za 3,5 milijona evrov višji kot letos. »Zniževanje sredstev vsem upravičencem zato razumemo kot kaznovanje vse nevladne scene zaradi njene domnevne neposlušnosti in opozarjanja na nepravilnosti,« dodaja Tamara Bračič Vidmar.
V Asociaciji ob tem opozarjajo še, da je ravnanje ministrstva tudi v popolnem nasprotju z zavezami koalicijske pogodbe, ki predvideva povišanje sredstev za nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi. »Uvedba napovedane samostojne proračunske postavke za nevladne producente se zdi zdaj še dlje,« pravi Inga Remeta. »Da o novem krovnem zakonu in nacionalnem programu za kulturo, ki naj bi do neke mere uredila razmere v neinstitucionalnem sektorju in bi ju morali dobiti že zdavnaj, sploh ne govorimo.«
