Očesni kontakt naj bi kazal na iskrenost in resnicoljubnost, nezmožnost gledanja v oči med pogovorom pa na laganje, prikrivanje, nevljudnost ali občutek manjvrednosti. Kot otoke so nas učili, da je med pogovorom potrebno sogovorniku zreti v oči, sicer bo mislil, da mu lažemo. A za mnoge ljudi je ohranjanje očesnega stika med pogovorom zelo težavno, čeprav so lahko povsem iskreni in ob sogovorniku sproščeni. Japonski znanstveniki so raziskali pojav in ugotovili, da so možgani mnogih od nas grajeni tako, da se s težavo hkrati ukvarjajo z iskanjem besed in procesiranjem gledanja v oči. Kaj natanko je tisto, kar nas zmede v očeh drugih, pa je vprašanje, na katerega znanost še nima odgovora.
»Čeprav možganski procesi ob ohranjanju očesnega kontakta niso enaki kot tisti pri govoru, ljudje pogosto umikajo pogled s sogovornikovih oči med pogovorom,« so zapisali znanstveniki univerze v Kyotu, ki so opravili eksperiment, v katerem je vsak od udeležencev skozi igro asociacij iskal glagole za dane samostalnike, ob tem pa je moral gledati računalniško ustvarjene animacije obrazov. Izkazalo se je, da jim je iskanje besed šlo mnogo slabše, kadar so morali udeleženci obrazu na zaslonu zreti v oči. Pri iskanju pripadajočega glagola samostalniku »nož« sicer denimo ni bilo težav, ker je z nožem težko storiti kaj drugega kot rezati ali zabosti, precej več težav pa so imeli udeleženci z besedami, kakršna je »mapa«, saj jo je možno odpreti, zapreti, pospraviti in tako dalje.
Vzorec, ki so ga v svojem poskusu uporabili kjotski znanstveniki je zelo majhen – sodelovalo je zgolj 26 udeležencev. Raziskovanje strmenja v oči je močno zanimalo tudi italijanskega psihologa Giovanija Caputa, ki je leta 2015 demonstriral, da desetminutno zrenje v oči spremeni stanje zavesti. Udeleženci v njegovem poskusu so doživljali halucinacije: videli so pošasti, svoje sorodnike in celo lastne obraze. Ta in japonski poskus odpirata pomembna vprašanja o tem, kako možgani procesirajo sliko sogovornikovih oči.
