Sprehod po mnogih gorenjskih vaseh in naseljih je za obiskovalce lahko ne le dobro delo za telo, pač pa tudi za glavo. Marsikje je na glineni ploščici, obešeni na hiši, zapisano staro hišno ime. Njegova izgovarjava, saj je ime zapisano fonetično v mikronarečju, ki so ga včasih govorili v naselju, je lahko za mimoidoče pravi izziv, za domačine pa edini pravi naziv hiše ali domačije.
»Hišna imena označujejo domačije in pripadajoče posesti ter predvsem ljudi, ki na teh domačijah živijo,« pojasnjuje Klemen Klinar, ki projekt vodi v okviru Razvojne agencije zgornje Gorenjske (Ragor). »Ljudje so jih dajali drug drugemu za lažje razpoznavanje med seboj,« pravi Klinar in dodaja primer iz vasi, od koder prihaja, iz Planine pod Golico. »V naši vasi se precej prebivalcev piše enako kot jaz, kar bi lahko povzročilo zmedo. A hišna imena so unikatna, zato so si ljudje pri razpoznavanju prebivalcev z istimi priimki pomagali tudi s hišnimi imeni,« opisuje. Tako se pri eni od hiš reče »pr’ Marinc«, pri našem sogovorniku je hišno ime »pr’ Šimnovc«, pri sosedovih, ki se prav tako pišejo Klinar, pa se reče »pr’ Štefun«. »Danes še marsikje vso lastnino, osebe, vse, kar sodi k hiši, poimenujejo po hišnem imenu. Tako imamo pri nas Šimnovčeve krave, travnike, gozdove, nas so poznali kot Šimnovčeve otroke…« dodaja.
Kaj je bilo prej, priimki ali hišna imena?
»Stroka sicer pravi, da so hišna imena obstajala pred priimki, vendar se to na mojih terenskih raziskovanjih in v pogovorih s strokovnjaki ni potrdilo. Priimki so bili, kot kaže, prej. Del hišnih imen se je razvil prav iz njih. Ponekod so hišna imena enaka priimkom prebivalcev hiše še danes. Drugod se da prepoznati, da so bili priimki nekoč enaki hišnim imenom, slednja so ostala, priimki v hišah pa so se spreminjali na primer zaradi porok, prodaj hiš in podobno,« pojasnjuje Klinar.
Nekatera hišna imena so zelo unikatna, ugotavlja naš sogovornik. Ime »pr Fajmoštr« so letos na primer popisali prvič, in sicer v Križu pri Komendi. »Nekatera imena, predvsem splošna, pa se pojavljajo skorajda v vsaki vasi, a imajo glede na mikronarečje različen zapis. Najpogostejše hišno ime je »pr’ Kovač«, teh smo na Gorenjskem zapisali okoli sto. Ime izhaja iz dejavnosti kovaštva, kovačije pa so morale biti v vsaki vasi, saj so kovači podkovali vprežno živino, izdelovali orodje, popravljali vozove. Vsaka vas, ki ima cerkev, ima praviloma tudi hišno ime »pri Mežnarju«, ker so bili mežnarji tisti, ki so skrbeli za cerkve.« Pogosto hišno ime je tudi je tudi »pri Mlinarju«, seveda označuje hišo ali posestvo ob vodi. Pri Šuštarju so izdelovali in popravljali čevlje, pri Žnidarju so krojili in šivali oblačila, pri Pintarju so bili sodarji, pri kolarju so izdelovali vozove… Klinar pa pri tovrstnih imenih opozarja tudi na izpeljanke iz redkejših poklicev. »Pri Zotlarju so bili sedlarji, Gortnarji so bili vrtnarji. Urmaherji so bili urarji in so delali cerkvene ure.« Pogosta pa so tudi hišna imena iz osebnih imen. »Iz mojega imena bi se lahko uporabljajo hišno ime pri Klemen, pri Klemenčku, Klemenov, Klemenak…« našteva.
Tablica s starim imenom na novi hiši
Zmotno je prepričanje, da nove hiše ne morejo imeti starega hišnega imena, opozarja Klinar. »Hiše se podirajo in gradijo se nove, hišna imena pa so kontinuiteta, ki presega hišo kot objekt in pogosto tudi družino kot rodbino. Vezana so na lokacijo. Držimo pa se pravila, da popisujemo hišna imena, ki so še v rabi med ljudmi, ki so zapisana v zgodovinskih virih in ki segajo v obdobje pred drugo svetovno vojno. Zato ker je to mejnik v glavah ljudi, ki si ga zapomnijo lažje kot letnice,« poudarja. Gorenjsko so, kot pravi Klinar, bolj ali manj že raziskali, manjkajo še natančnejši podatki za del Tržiča in nekaj naselij v MO Kranj. Škofjeloško območje pokrivajo v sodelovanju s tamkajšnjo razvojno agencijo Sora. Pred kratkim so raziskovanja starih hišnih imen razširili še na Trzin, Komendo, Mengeš, Medvode in Vodice. Poleg zgodovinskih virov so raziskovalcem vselej močno v pomoč tudi starejši domačini.
