Z bolečimi čustvi in občutki se je treba soočiti

Od blagih do težjih duševnih motenj

In takrat je ogroženo naše zdravje, tako duševno kot telesno, ter nastopijo težave. »Sprva blažje in zmerne, kasneje pa, če se s tem ne soočimo in ničesar ne spremenimo, postajajo vse težje in preidejo prek blagih do vse hujših duševnih motenj,« pove Mateja Švetak, specializantka psihodinamske psihoterapije. »Na kateri točki se bomo znašli v določenem trenutku, kako daleč bomo lahko šli in kdaj nas bo nekaj ustavilo ter na kakšen način se bodo pokazale težave, je odvisno od vrste notranjih in zunanjih dejavnikov.« Vsaka težava ali trenutna stiska še ne pomeni duševne motnje. Vsi se občasno srečujemo s stresnimi situacijami in težkimi, bolečimi čustvi in občutki. »A če to stanje porušenega ravnotežja traja dlje časa ali pa je zelo intenzivno in začne puščati negativne posledice znotraj nas samih in na okolici, se je treba s tem soočiti in to razrešiti.«

Hitre rešitve so skrajnost v drugo smer

Ljudje so praktično prisiljeni biti vedno bolj pozorni na svoje zdravje, saj jih negativne posledice vsakodnevnih pritiskov in stres pogosto opominjajo na to. »Žal pa se mnogokrat prepozno zavedo, da njihovo duševno zdravje peša in se je treba vsaj za trenutek ustaviti ter ponovno vzpostaviti ravnovesje,« pove sogovornica. In opozori: »Duševno zdravje pomeni dobro počutje, sprejemanje in uravnavanje svojih čustev, zdravo telo in umirjenega duha ter prijetno socialno okolje. Pomeni, da se posameznik lahko konstruktivno sooča z vsakodnevnimi izzivi, da ima dober odnos do samega sebe in do drugih, da zna uživati v lepih trenutkih sam in v družbi prijateljev, da uspešno opravlja vsakodnevne naloge in zadolžitve.« A kot pri mnogih temah, ki se pojavijo kot aktualne v družbi, se je tudi tu zgodilo, da ljudje zaradi strahu pred posledicami, na primer stresa, začnejo iskati najprej hitre rešitve, ki so pogosto skrajnost v drugo smer. S takim pogledom je potem lahko v doživljanju vsak napor hitro preveč nevaren, vsako izraženo čustvo preveč ogrožajoče, vsaka nova zadolžitev preveč naporna, in ker to lahko povzroči škodo, se je vsemu temu treba izogniti. »Da bi to dosegli, posegajo po instant rešitvah, po pretiravanju v stvareh in aktivnostih, ki jih družba predstavlja kot sprostitvene, čeprav njim mogoče niti ne ustrezajo, po iskanju užitkov v zunanjih dražljajih. S tem pa se oddaljujejo od sebe in svojih lastnih potreb, ki so različne za vsakega posameznika.« Ravnovesje je vedno nekje vmes, ugodje je vedno v ravnovesju med naporom in užitkom, med samoto in družbo, med vsem in ničimer.

Psihoterapija še vedno tabu

Vedno več je ozaveščanja v družbi, da psihoterapija ni namenjena le posameznikom s težjimi duševnimi motnjami in najhujšimi travmami, temveč je namenjena vsakomur. »Vsem, ki v danem trenutku ne znajo ali ne zmorejo najti poti iz stiske oziroma ne zmorejo prestopiti ovire, ki jim jo je življenje postavilo na pot, pa tudi tistim, ki si želijo le izboljšati kakovost svojega življenja. Res pa se še vedno pojavlja precej odpora do tovrstne pomoči,« pove Švetakova. Meni, da na eni strani v veliki meri prevladuje prepričanje, da ima nekdo res hude težave in je šibek, če obiskuje psihoterapijo. »Po drugi strani pa strah pred tem, kaj vse bi pri psihoterapevtski obravnavi odkrili o sebi, kakšne bolečine bi prišle na plan, s čim vse bi se morali še soočiti ob vsem, kar se že tako in tako dogaja v življenju. Mnogi ne zberejo poguma, mnogi pa nimajo moči, da bi se začeli ukvarjati sami s seboj, saj psihoterapija pomeni prizadevanje za osebnostno rast in prinaša spremembe, ki po navadi niso enostavno dosegljive.« V današnji instant družbi se ljudje še vedno raje oklepajo hitrih rešitev in zunanjega sveta, medtem ko se njihov notranji svet počasi ruši. In posledično napoči trenutek, ko se ta notranji svet, ki ga posameznik zanemarja, ker ne posluša in ne upošteva svojih notranjih alarmov, podre.

Samomor vpliva tudi na bližnje

Letošnja tema svetovnega dneva duševnega zdravja je preprečevanje samomorov. Kot pravi sogovornica, se največ samomorov zgodi v trenutkih, ko se ljudje znajdejo v hudi stiski in preprosto ne najdejo načina ali moči za nadaljevanje življenja. »To se lahko zgodi po dolgotrajnem trpljenju in soočanju z duševno ali telesno bolečino denimo zaradi zlorabe oziroma bolezni ali pa ob nenadnih hudih travmah, ko se podre smisel njihovega življenja ali konča kakšno ključno obdobje, denimo ob razhodu s partnerjem, smrti bližnjega, izgubi službe ter finančne neodvisnosti in podobno,« pove sogovornica. Ob tovrstnih stresnih dogodkih se pojavljajo zelo močna čustva žalosti, jeze, sramu, nemoči, občutki izgubljenosti, drugačnosti, nesprejemanja, obupa, izključenosti in nevrednosti. Takrat je zelo pomembno, kako močno strukturo, ki se postavlja v otroštvu in se gradi vse življenje, ima posameznik znotraj sebe, koliko so prisotni bližnji in okolica ter kako močna je njihova podpora.

Obstajajo programi, skupine in smernice za preprečevanje samomorilnosti, ki ponujajo podporo posameznikom, ki se srečujejo s hudo stisko in samomorilnimi mislimi ali pa imajo za seboj izkušnjo soočanja s samomorom svojega bližnjega. »Žal pa je samomor v naši družbi še vedno tabu tema in se o njem zunaj strokovnih krogov zelo malo govori. A ravno pogovor in slišanost posameznika v stiski sta ključnega pomena za preprečevanje samomorilnosti,« pove Mateja Švetak, ki še doda, da tema samomorilnosti zahteva celovit in kompleksen pristop družbe, zdravstva, zakonodaje, socialnega in izobraževalnega sistema ter medijev.