Mednarodna atletska zveza (IAAF) je ob zadnjem svetovnem prvenstvu v Dohi sprejela pravilo, po katerem transspolne atletinje, ki tekmujejo v tekih na srednje razdalje, v litru krvi ne bodo smele imeti več kot 5 nanomolov testosterona. Prej je bila omejitev 10 nanomolov testosterona na liter krvi, zdaj pa je znižana omejitev enaka tisti, ki velja za atletinje z variacijami v spolnem razvoju. Ena od njih je Caster Semenya, saj njeno telo, čeprav ima ženske zunanje spolne organe, proizvaja več testosterona, kot je običajno.
Caster Semenya je sicer z Mednarodno atletsko zvezo v pravnem sporu, saj so ji naložili, da morajo ona in druge atletinje s previsoko ravnjo testosterona v krvi tega umetno zniževati z zdravili, če še želijo tekmovati v ženski kategoriji. Mednarodna atletska zveza sicer odkrito priznava, da je pravilo diskriminatorno do oseb z motnjo v spolnem razvoju, a da je omejitev nujna in smiselna. Caster Semenya s svojo tožbo tako ni bila uspešna, številni pa so odločitev športnega razsodišča primerjali z antidopingom.
Po novih pravilih transspolnim atletinjam ne bo treba več imeti dokazila o pravno priznanem spolu, ampak bo zadostovala podpisana izjava, da je atletinja ženska. Bolj kot pravni vidik spola bo namreč odločilna raven testosterona v krvi, ki bo morala biti nižja od petih nanomolov vsaj 12 mesecev, ko bo atletinja dobila potrdilo zveze, da lahko tekmuje v ženski kategoriji, nato pa bo ta raven morala ostati pod omejitvijo za čas tekmovanja.
Zakaj je testosteron problematičen
Mednarodna atletska zveza je svojo odločitev utemeljila z rezultati nedavne študije, ki je pokazala, da raven testosterona v krvi bistveno pripomore k boljšim rezultatom atletinj. Čeprav testosteron že dlje časa velja za pomemben dejavnik pri razlikah o vzdržljivosti med moškimi in ženskami, pa je bilo do zdaj presenetljivo malo dokazov o vplivu testosterona na ženske.
Raziskava, pod katero je prva podpisana Angelica Hirschberg, ki je hkrati ginekologinja švedske olimpijske ekipe, kaže na to, da testosteron bistveno vpliva na vzdržljivost mišične mase pri mladih ženskah, tudi če je povišan zgolj za kratek čas. Gre za prve rezultate, ki dokazujejo vzročno-posledično povezavo med ravnjo testosterona in fizično kondicijo žensk, tudi zato, ker so v preteklosti večino raziskav, povezanih s testosteronom, opravili na moških. To je povezano tudi z etičnimi omejitvami, saj je za številne etične komisije dodajanje testosterona zdravim ženskam preveč sporno.
Osem odstotkov boljša vzdržljivost
V tokratni raziskavi, ki je bila objavljena v britanski znanstveni reviji, posvečeni športni medicini, so 48 zdravim ženskam, starim med 18 in 35 let, predpisali 10-tedensko terapijo s hormonsko kremo; polovica je nanašala kremo z 10 miligrami testosterona, polovica pa je uporabljala placebo. Raziskovalci so nato merili, koliko časa so ženske lahko tekle na tekalni stezi, preden so se utrudile, spremljali pa so še moč v nogah, mišicah in mišično maso.
Raven testosterona so s hormonsko kremo zvišali z 0,9 nanomola na liter krvi na 4,3 nanomola na liter, kar je še vedno pod omejitvijo za ženske, ki jo je predpisala Mednarodna atletska zveza, in bistveno pod 8 do 29 nanomoli na liter, kolikor je običajna vrednost pri moških. Trajanje teka do popolne izmučenosti se je ob povišanem testosteronu pri udeleženkah podaljšalo za 21,17 sekunde, za skoraj kilogram se je povečala tudi mišična masa.
Raziskava je tako pokazala, da so učinki bistveni, saj so pri štirikratnem povečanju ravni testosterona dosegli tudi do osem odstotkov večjo vzdržljivost. To po mnenju raziskovalcev tudi pomeni, da testosteron sicer ni edini hormon, ki determinira biološki spol, je pa verjetno najboljši indikator.
Ne gre za znanstveno, temveč za politično odločitev
Čeprav se zdi, da je ločevanje tekmovalk in tekmovalcev po spolu pereč problem v atletiki in drugih športih, pa številni opozarjajo, da gre za pretiran odziv. Merjenje ravni testosterona je podobno kot zdravniški pregledi in gensko testiranje še eden od načinov regulacije teles transspolnih oseb. A transspolnih oseb je v celotni populaciji manj kot odstotek, še manj je znanih transspolnih oseb v atletiki.
Odločitev o tem, kakšne morajo biti predpisane ravni testosterona v krvi, kljub rezultatom omenjene raziskave tako še zdaleč ni znanstvena ali samoumevna. Kot opozarjajo tudi sami znanstveniki, gre predvsem za politično in družbeno odločitev o tem, kdo želimo, da tekmuje in pod kakšnimi pogoji.
