Baron Žiga Zois (1747–1819) velja danes za vodilno osebnost slovenskega razsvetljenstva in za enega največjih podpornikov slovenskega narodnega in kulturnega napredka. A kaj lahko bi bilo tudi drugače – zaradi očetovega rodu so v družini sprva govorili italijansko, tudi šolal se je Italiji, nemščina pa je bila takrat občevalni jezik višje ljubljanske družbe. Slovenskega jezika je Zoisa naučila mati, baron pa se je slovenstvu aktivneje približal šele pri tridesetih, ko je obiskoval fužine in bil v stiku z delavci na Gorenjskem in Notranjskem.
Kabinet čudes
Bil je visoko izobražen. Ob jezikih je obvladal tudi antično in italijansko književnost, glasbo, ples, računanje, risanje, arhitekturo in mečevanje. V Ljubljani je študiral naravoslovje in druge za rudarstvo in fužinarstvo koristne vede, njegova soba je bila menda podobna fizikalnemu kabinetu, ker so ga pritegovali tudi izumi. Žiga Zois namreč ni bil le dober gospodarstvenik – trgovec, fužinar, fevdalec –, temveč tudi naravoslovec, proslavil se je denimo z zbirko mineralov, ki še danes sodi med najpomembnejše v Evropi. Aktiven je bil kot jezikoslovec, tudi njegovo lastno književno delo je bilo obsežno, pisal naj bi na primer lahkotne alpske poskočnice. V slovenščino je med drugim prevajal italijanske operne arije in celo Lenoro Gottfrieda Augusta Bürgerja.
Njegova prizadevanja za duhovni napredek Slovencev in njegovi razsvetljenski ideali so se manifestirali prek Zoisovega kroga, v katerem so mentorstvo in mecenstvo našli napredni misleci, med njimi Jurij Japelj, Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart in Valentin Vodnik. Zoisova odlično založena knjižnica jim je dajala idealne okoliščine za razvoj slovenskega knjižnega jezika in literature.
Skoraj pol knjig nemških
Zoisova knjižnica je namreč med knjižnimi zbirkami druge polovice 18. in začetka 19. stoletja po neposredni vpetosti v razvoj znanosti in kulture na Slovenskem, pa tudi širše, izrazito izstopala. Obsegala je slabo tretjino vseh slovenskih knjig, ko so izšle od Trubarjevega Katekizma (1550) do Zoisove smrti. Večino knjig je Zois kupil med svojim dvajsetim in petdesetim letom, tudi s pomočjo sodelavcev, denimo Kopitarja na Dunaju, kupoval jih je na dražbah knjig razpuščenih kranjskih samostanov, kot je bil stiški. Zaradi finančnih težav v času po vzpostavitvi Ilirskih provinc so se njegovi nakupi sicer zmanjšali.
Kot pravi Sonja Svoljšak, skrbnica in raziskovalka starih tiskov v Narodni in univerzitetni knjižnici, je bilo v Zoisovi knjižnici odlično zastopano naravoslovje, predvsem mineralogija, geologija, botanika, zoologija in kemija, pa tudi rudarstvo, metalurgija in inženirstvo. Dobro so predstavljeni tudi zgodovina, jezikoslovje in geografija, v manjši meri leposlovna dela, filozofija, teologija in zgodovina umetnosti, prav posebej pa je bila urejena zbirka slovenskih, slovanskih in slavističnih knjig in rokopisov. »Skoraj pol knjig je bilo nemških, druge v latinščini, francoščini, angleščini, slovenščini, italijanščini…« pravi. Danes je v NUK identificiranih 2296 naslovov v približno 5000 zvezkih.
Strog fevdalec, kritičen mentor
»Odločitev za razsvetljenstvo v Zoisovem primeru niti ni bila tako presenetljiva, ker je razsvetljenstvu pripadal velik del avstrijskega plemstva. Popolnoma izjemna in osamljena je njegova odločitev za slovenstvo, noben avstrijski plemič v njegovem času se ni odločil za to še popolnoma negotovo perspektivo. Razvoj Slovencev v moderen evropski narod bi bil brez Zoisa počasnejši in veliko revnejši,« pripoveduje še soavtor razstave Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU, ko vabi med strani. Prav tiste, ki jih je listal baron, po mnogih pa tudi narahlo pisal s svinčnikom, bolezen sklepov mu je namreč oteževala pisanje s peresom.
Izbor razstavljenih del poskuša slediti vsebinski raznovrstnosti avtorjevih zanimanj, pa tudi njegovi poliglotskosti in kozmopolitskosti. Ste vedeli, da je Žiga Zois spodbujal raziskave človeške ribice? Odkril je nov mineral, ki se danes imenuje zoisit, izumil puhalnik za plavž, pomagal pri izboljšavah pluga in celo nekaterih vrst keramike, kot med drugim vidimo v njegovem priročniku o fajansi. V eni od vitrin je mogoče prebirati priročnike s področja bibliotekarstva, med njimi je denimo rokopisni dokument iz leta 1810, na katerem je seznam slovenskih knjig, ki jih baron še namerava pridobiti, denimo mnogo izjemno redkih starih protestantskih del. »Zoisova knjižnica je generirala osrednje slovenske tiske – Kopitarjevo prvo znanstveno slovnico slovenskega jezika, Linhartov Poskus zgodovine Kranjske, pa tudi Vodnikovo Veliko pratiko, ki je dosegla zelo različne družbene sloje, čeprav je bilo več kot 90 odstotkov slovensko govorečega ljudstva konec 18. stoletja nepismenega. Poleg tega je bil Zois svojim sodelavcem izjemno kritičen mentor,« poudarja Vidmar ob jezikoslovnih knjigah.
»Žiga Zois je bil – tako kot vsi mi – človek mnogih identitet. Morda vse niso več enako razumljive, nas pa nekatere zelo določajo še danes. Po očetu je bil Italijan, bil je fevdalec, ponosen Kranjec, Slovenec, kristjan. Zaradi svojega blagega značaja, radovednosti in ljubezni do človeštva je nemara utelešal najboljše od vseh. Še najmanj mil je bil kot mlad fevdalec in podjetnik, ki je kar krepko stiskal svoje delavce, a sta ga na stara leta izmodrili starost in bolezen,« še sklene o preroditelju, ki v zadnjih letih življenja zaradi napredovanja protina postopoma ohromel.
