Štajerska jesen, sestavljena iz razstav, performansov, pogovorov, postavitev v javnem prostoru in vseh drugih elementov, ki danes sestavljajo vsak večji dogodek vizualne umetnosti, je tudi letos ponudila nekaj presežnih produkcij. Pripravila jo je ruska kuratorka Ekaterina Degot, ki je že večkrat gostovala tudi v slovenskem prostoru in si leta 2014 med drugim prislužila tudi nagrado Igorja Zabela.
Med govoricami in brexitom
Na letošnji izdaji, ki je močno zaznamovana s performativnim, sodelujejo prestižna imena sodobne umetnosti, kot so Elmgreen & Dragset, Oscar Murillo, Artur Žmijewski, Nedko Solakov in mnogi drugi. Sestavljajo – glede na kakovost del – dobro izbrano mešanico umetnikov iz »vzhodnega« in »zahodnega« sveta umetnosti. Izbor, ki ga je opravila kuratorka, pa vendarle opazno temelji na tradiciji, ki jo je v poznih 90. letih pomagala vzpostaviti tudi ljubljanska umetnostna scena z IRWIN in Moderno galerijo na čelu.
Več kot odlično je, da se na spisku razstavljavcev pojavi tudi slovenska vizualna umetnica Jasmina Cibic, ki predstavi projekt Darilo – 1. dejanje. Obe formalno dovršeni videodeli in kiparski objekt najdejo mesto v galeriji Künstlerhaus ob odlični vizualni poeziji in risbah Iana Hamiltona Finlaya in Jeremyja Dellerja. Ta graški razstavni prostor je eden tistih, ki jih je ob obisku mesta vedno vredno obiskati, o njem pa po Gradcu krožijo govorice, da je nastal kot darilo britanskih okupacijskih čet ob odhodu iz mesta. Na tej govorici temelji elegantno in pomenljivo Darilo, v sosednjem prostoru pa Deller, med drugim tudi vnet nasprotnik brexita, kaže 45-minutni film Putin's Happy, ki razkrije, kako ksenofobija, izolacionizem in nacionalizem podžigajo brexit in Britance.
Vohuni, priseljenci in brezna
Tudi Nedko Solakov ostaja v času hladne vojne in v šestih prestižnih hotelskih vhodnih dvoranah namesti majhne sive lutke izgubljenih vohunov, ki zdaj oprezajo izza rokokojskih kredenc in izrezbarjenih barskih okvirjev. V resnici obiskovalci, ki stikamo za omarami in ogledali hotelov, postanemo nekakšni vohuni, v vlogi iskalcev pa smo tudi, ko vstopimo v šiviljski salon, ki ga je postavil Artur Žmijevski. Nerodno se razgledujemo in ob pomoči paznikov odkrijemo skrivna vrata in bivališče, ki se skriva za njimi. Doživetja množic nelegalnih priseljencev, ki se skrivajo v tisočih takšnih prostorih po vsem svetu, se nam za hip približajo z vso grozovitostjo.
Slovenci smo od nekdaj povezani s Štajersko jesenjo, letos pa smo jo tudi oblikovali. Njen katalog, plakate, napise, ki se pnejo po mestu, zemljevide, oznake ob delih in na stavbah je oblikovala Grupa Ee, ki jo sestavljajo Mina Fina, Damjan Ilić in Ivian Kan Mujezinović. Ustvarili so prepoznaven znak in bralcu prijeten, pa vendarle iskrivo in zanimivo oblikovan katalog. V njem je poleg opisov številnih performansov, ki so se zvrstili v septembru in oktobru, pa opisov razstavljenih del in drugih dogodkov festivala, vredno prebrati zanimiv uvod kuratorke Degotove z naslovom Prijetna apokalipsa, ki festival zastavi pod dežnik z geslom Grand Hotel Abyss. Grand hotel brezno je metafora, ki jo je uporabil veliki literarni teoretik Georg Lukács, ko je opisoval evropsko intelektualno in kulturno sceno v dobi naraščajočega fašizma leta 1933. Tudi danes živimo v zanimivih časih, Štajerska jesen pa je gotovo prostor, kjer si v umetnosti lahko naberemo moči za spopad z novim banalnim jutri.