Znanstveniki z ameriških univerz Duke in Lund so želeli ugotoviti, koliko časa v hrustancu preživijo proteini. Tekom preiskave so naleteli na zanimiv podatek. Opazili so, da so pri ljudeh podobne starosti proteini v kolenskem hrustancu na splošno mlajši od proteinov v hrustancu v kolkih. Mladost proteinov so sicer ocenili na podlagi manjšega števila sprememb strukture proteinov, ki se nabirajo s staranjem. Manjše število sprememb pomeni tudi, da so ti proteini nastali kasneje. Ugotovitev jih je spodbudila, da so pod drobnogled vzeli še proteine na gležnjih. Pričakovano so spoznali, da so proteini v tamkajšnjem hrustancu še mlajši od proteinov v kolenskem hrustancu. Česa takšnega doslej ni opazil še nihče.
Znanstvenike je odkritje navdušilo, ker je podoben pojav možno zaslediti pri živalih, ki zmorejo obnavljati izgubljene okončine, kot recimo pri plazilcih. Podobno kot pri ljudeh se regeneracija tkiva tudi pri živalih pogosteje pojavlja na najbolj zunanjih delih telesa. Kot primer tega naštevajo zmožnost miši, da jim ponovno zrastejo odsekane konice prstov. Če miši ostanejo brez prve kosti prsta, jim ta kost zopet zraste. Če ostanejo brez prve in druge kosti, pa do regeneracije izgubljenih kosti ne pride.
V primeru ljudi znanstveniki sklepajo, da je prav ta boljša zmožnost regeneracije najbolj zunanjih delov okončin razlog, da beležimo manj težav, kot je osteoartirtis, v gležnjih kot pri bolj notranjih sklepih, kot so kolena ali kolki.
Ugotovili so tudi, da regulacijo regeneracije tkiva pri ljudeh in živalih, ki zmorejo regenerirati celotne okončine in tudi notranje organe, opravljajo iste molekule. Gre za molekule z imenom mikro RNK, ki so sicer zelo priročne za izdelavo zdravil. Znanstveniki zato upajo, da bi nadaljnje raziskave lahko privedle do razvoja terapij za bolnike s težavami v sklepih.
Ne izključujejo niti možnosti, da bi z odkritjem še nekaterih doslej neznanih gradnikov postopka regeneracije okončin pri živalih s to zmožnostjo, v prihodnosti podobno omogočili tudi za ljudi. Je pa treba želje razumeti predvsem kot želje, in ne kot zagotovilo, da bi do tega v prihodnosti tudi zares lahko prišlo.
