Na Festivalu slovenskega filma so pred dobrim tednom podelili vesne, toda kdor bi si želel v kinu ogledati katerega izmed filmov, ki so se zvrstili v tekmovalnem programu, veliko izbire ne bo imel. Večina jih bo namreč na redni spored kinematografov prišla šele sčasoma, naj bo to čez kakšen mesec ali pa šele prihodnje leto.
Iskanje pravega trenutka
Marsikomu se zdi to nenavadno: v dneh, ko se je o slovenskih filmih precej govorilo, se je zanje vzbudilo več zanimanja, kot so ga v splošnem deležni, zato bi bilo logično pričakovati, da bodo producenti to izkoristili ter pohiteli s prihodom filma v kino. A v resnici na odločitev, kdaj se bo to zgodilo, vplivajo še mnogi drugi dejavniki.
O tem, kdaj bo šel film v redno distribucijo, se praviloma dogovorijo producent, distributer in prikazovalci, torej kinematografi, medtem ko se Slovenski filmski center (SFC), ki sofinancira vrsto domačih filmov, v to ne vpleta. »Odločitve o načinu in terminskem načrtu distribucije filma so v rokah producenta in distributerja,« pojasnjujejo na SFC. Vsaj na splošno velja, da so najboljši termini za distribucijo filmov jeseni in okoli novega leta, ko je obisk kinematografov največji. Toda producenti morajo pri tem upoštevati še razpoložljivost dvoran (v »visoki sezoni« tudi distributerji poskušajo spraviti v kino več filmov), prav tako želijo filmu zagotoviti zadostno vidnost. Tako producenti kot distributerji pač vedo, da bodo v primeru, če se v kinu hkrati znajde več slovenskih filmov, nekateri od njih zagotovo ostali spregledani, zato se pri izbiri terminov do neke mere prilagajajo drug drugemu. Večina producentov se nagiba tudi k temu, da film še pred prihodom v kino pošljejo na nekaj tujih festivalov, saj mu lahko morebitne nagrade zagotovijo dodatno občinstvo, festivali pa uvrstitev filma v program pogosto pogojujejo s tem, da ta še ni bil prikazan v redni distribuciji.
Obveznosti in izjeme
Zaradi vsega tega SFC posebnih zahtev glede distribucije nima. »Producenti filmov, ki jih sofinanciramo, so dolžni film prijaviti na Festival slovenskega filma ter ga javno distribuirati v slovenskih kinematografih.« Po festivalu sicer pripravijo »retrospektivo« nagrajenih filmov v ljubljanskem kinu Komuna, ki pa je bila letos okrnjena – na njej namreč ni bilo projekcije filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov v režiji Gregorja Božiča, ki je osvojil skoraj polovico nagrad, med drugim za najboljši film, saj se je producent odločil, da bo film v Ljubljani prikazal šele na Liffu.
Teoretično sicer producent filma ne more samovoljno umakniti, saj se ob prijavi na festival strinja tudi s pogoji sodelovanja – in eden od teh je, da bo film v primeru, če dobi katero od nagrad, predvajan v ljubljanskem programu. Toda SFC je dovolil izjemo. »Če se producent odloči, da filma zaradi utemeljenih razlogov ne želi prikazati v ljubljanskem programu, ga v naših prizadevanjih za čim boljšo promocijo in uspešen začetek distribucije seveda podpremo,« pravijo.
In kateri so bili ti razlogi, zaradi katerih se je zavod Nosorogi, ki ga vodi Marina Gumzi, soavtorica filma, odločil za ta korak? »Producent je presodil, da bi utegnila javnost projekcijo razumeti kot ljubljansko premiero in s tem navidezni začetek distribucije filma, česar pa si niso želeli. Na začetek novembrske distribucije in s tem premiero filma v Ljubljani se želijo dobro pripraviti,« pojasnjujejo na SFC, kjer so to razlago upoštevali, saj želijo »vsakemu filmu omogočiti kar najboljše pogoje za dostop do občinstva doma in v tujini«.
Nemara je težava tudi zasnova ljubljanske retrospektive, ki včasih ni le v nasprotju z distribucijsko logiko filma, temveč se zdi preprosto premalo premišljena. »Gre za napačno ravnanje s filmom, ki ne koristi nikomur, niti gledalcem, še najmanj pa filmom,« razmišlja Simon Popek, programski direktor Liffa. »Vsak domači film si zasluži ustrezno pripravljen prihod v kino, med drugim s premiero, na kateri je prisotna filmska ekipa.«
Kako se srečati z gledalcem?
Enkratno predvajanje v popoldanskih urah sredi tedna, in še to zgolj za ljubljansko občinstvo, se zdi bolj samo sebi namen. Toda na vprašanje, ali v SFC razmišljajo tudi o kakšnih drugih modelih pofestivalske promocije, morda po vsej državi, ne samo za ožji krog prebivalcev glavnega mesta, so odgovorili le: »Vsi celovečerni filmi, ki so bili prikazani na festivalu, bodo do sredine prihodnjega leta v distribuciji po Sloveniji.« Vprašanje, ali skrb za javni interes sega še kaj dlje od javnega sofinanciranja filmov, tako ostaja neodgovorjeno.
