Drago osebo sem peljal na letališče, kjer je morala ujeti let za München. Nebo je bilo sivo, vreme se je nagibalo k jesenskemu dežju. Ko pelješ nekoga na letališče, te zagrabi melanholija, morda tudi zavist. On leti skozi oblake proti modremu nebu, ti ostaneš pod kopreno in gledaš letalo, ki izginja nad oblaki. Tam gori je super. Ni ga lepšega razgleda na domovino od pogleda skozi okno letala, ki se dviguje pod nebo. Že prvi korak proti letalu je poln veselja in pričakovanja avanture. Težko srečaš človeka, ki ne bi z navdušenjem vlekel kovčka za seboj in s svetlečimi očmi gledal na elektronsko tablo. Moskva, Istanbul, Frankfurt, Tirana, Bruselj, London. Vmesne postaje za Kairo, Kartum, Ouagadougou, Timbuktu, Samarkand, New York in kar je še na svetu krajev z magičnim imeni, kamor je prej ali slej treba iti iskat srečo.
Ljubljansko letališče pa se skriva. Avtocesta pelje mimo njega, oznake pa so skromne, kot bi te hotele pretentati, da ga zgrešiš. Z avtoceste zaviješ na gozdno pot...
