Na tem mestu sem že opisal, da se to ni zgodilo, ko so to reč v ZDA že uveljavili – nič se ni zato sesulo. Ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt je ob koncu dvajsetih let presekal največjo krizo, ki so jo povzročile banke s svojimi takratnimi »črnimi luknjami«, ter uvedel strogo obdavčitev čezmernih zaslužkov. Z njo je v ZDA uvedel (nam tako ljubo) kapico: vse, kar je preseglo povprečno dober zaslužek, je pobrala država s progresivno davčno stopnjo. In veste, kaj se je zgodilo? Nič se ni zgodilo. ZDA so še naprej ostale trdnjava kapitalizma. Njihovi državljani pa so se zmanjšanja socialnih razlik tako navadili, da so jih kar obdržali tudi po končani krizi. Demokratično so jih izglasovali še za naslednjih petdeset let, vse tja v začetek sedemdesetih. V tistem času je bila Amerika znana kot domovina ustvarjalnih in pridnih ljudi, kjer so tudi sanje uresničljive.
Visoko stopnjo obdavčenja najbogatejših je odpravil šele Ronald Reagan; skupaj z britansko železno lady sta odpravila nepotrebne »socialistične ovire«, ki so zavirale napredek. In smo dobili, kar zdaj gledamo: kako na vseh koncih sveta neomejena nenasitnost uničuje življenja, kako ljudje bežijo, kako jim razbijajo domove in na njih preizkušajo granate in rakete, ki jih potem prodajajo z garancijo ter uničujejo državo za državo, eno za drugo – na račun srečnih, ki še niso prišle na vrsto.
Nihče ne zna pojasniti, kaj se je zgodilo z žlahtno človeško pametjo, da ob vsem napredku to prenaša, ko bi se morala od sramu pogrezniti. A se raje trudi razumeti nakladanje, prirejeno za poneumljanje ljudi. Raje verjame. Še raje pa noče ne vedeti. Kaj pa more. Saj tako lahko vse napravijo brez nje. To je tisto. Nič vedeti. Zato nam ni bilo težko dopovedali, da nič ne more biti pomembnejšega, kot je gospodarska rast. Nič hudega, če je vsega že preveč, če znamo vse narediti hitreje pa bolje in ceneje in če morajo ljudje zaslužiti manj. In delati dlje. Ni služb za mlade. Ni dovolj denarja za bolne in stare in odvečne. Naši ekonomisti in delodajalci in zborničarji dobro vedo, da se ne da porabiti več, kot ustvarimo, to smo morali zapisati celo v ustavo.
Mi tudi Pikettyjev in podobnih ne potrebujemo. Naj le pišejo v Parizu. Saj tudi takrat pred desetimi leti ni nobena naša založba razmišljala, da bi prevedla v slovenščino pol Švicarja pol Nemca Rogerja de Wecka oziroma njegovo jedrnato knjigo Po krizi – ali je mogoč tudi drugačen kapitalizem? Avtorju, ki živi in dela v Ženevi in Hamburgu, takrat predsedniku Inštituta za mednarodne razvojne študije v Ženevi, univerzitetnemu predavatelju evropske univerze v Bruggeu in Varšavi, bivšemu glavnemu uredniku hamburškega in züriškega časopisa, TV-moderatorju, založniku itd., se pač ne bi dalo vzvišeno očitati kratkovidnega levičarstva in pubertetniške nezrelosti. Ali pač? Pri nas bi bilo naposled tudi to kar zelo mogoče in je zato najbolje, da nas tudi zdrava pamet pusti na miru.
Milan Maver, Ljubljana
