Litijski župan nas je brez oklevanja povabil na svoj dom, na kmetijo v Zgornji Jevnici, kjer se je rodil leta 1963. Razgled s kmetije na 612 metrih nadmorske višine se razlega skoraj po vsej občini. »To je že tretja hiša na tem mestu, vanjo smo se vselili na prelomu tisočletja, devet let prej pa smo jo začeli graditi,« pripoveduje. Med drugo svetovno vojno so domačijo njegovih prednikov požgali, ostal je le toplar iz leta 1812, ki jim še danes dobro služi. Po vojni so morali hišo in hlev seveda postaviti na novo. »Takrat pa ni bilo na voljo dobrih materialov, streho nad glavo so si morali postaviti čim hitreje, po petih desetletjih je bila že precej dotrajana, zato smo se odločili za novogradnjo. Moj pokojni oče je živel v vseh treh hišah na tem mestu,« doda litijski župan.
Visoko nad Litijo je Franci Rokavec preživel zelo prijetno otroštvo, pravi, čeprav pot do šole v 3,5 kilometra oddaljeni Jevnici zlasti pozimi za otroke ni bila nič kaj romantična. »Takrat ni bilo nobenih šolskih prevozov, kar peš smo morali v dolino. No, smo imeli pa bližnjice. V vasi takrat ni bilo prav dosti mojih vrstnikov, so bili pa starejši in tudi mlajši. Bilo je zelo zanimivo, saj so takrat bile še prave zime,« se je spomnil svojih šolskih dni. Pozimi so otroci tudi veliko smučali, a brez vlečnic: »Preštamfali smo cele bregove, pa ni nihče tožil, da bi ga bolele noge. Dolina je bila takrat še bolj slabo pozidana, bilo je veliko ledu, zato smo se otroci na poti iz šole tudi kar naprej drsali.«
A na kmetijah morajo otroci že zgodaj poprijeti za delo, tudi našemu sogovorniku ni bilo prizaneseno. »Pri desetih letih je bilo že kar treba znati kositi s koso in podajati seno v kozolec. Z dve leti mlajšim bratom to počneva še zdaj, saj je na tej višini spomladansko vreme lahko precej neugodno za sušenje, pa še seno s kozolca je kakovostnejše.«
Ženo spoznal v parlamentu
Župan se rad pošali, da je »obdan s petimi Godci«, z veliko začetnico seveda, saj se tako pišejo njegovi sosedje, ki pa jih nima prav blizu. »Z nekaterimi smo celo v sorodu, saj se je moja mama na Rokavčevo kmetijo primožila od sosedov,« pripoveduje. Svojo ženo Polono pa je na domačijo pripeljal bolj od daleč. Z vinorodnega Kozjanskega. Spoznal jo je kar v parlamentu, kjer je delala šele po tem, ko je do konca padel v politiko, kot sam pravi. »Pozno sem se poročil, imel sem že štirideset let. Zdaj imava enajstletno hčerko. Prav naša najmlajša je kriva, da imamo pri hiši spet konja. Zelo si ga je želela, hodila je tudi v jahalno šolo. Pa še harmoniko kar dobro igra. Ta dar je dobila po ženini družini.«
Seveda je pot do šole za njegovo hčer veliko bolj enostavna, kot je bila županova, »zdaj otroke vozijo s kombiji. Vesel sem, da imamo v občini kar veliko podmladka, šola v Jevnici, na primer, bo kmalu pretesna. Demografija v občini Litija je zelo pozitivna. Na Dolah smo morali že zgraditi nove učilnice v šoli, nov oddelek vrtca in to so zame sladki problemi.«
Prav veliko prostega časa, ob vseh županskih obveznostih in delu na kmetiji, Franci Rokavec nima, zato ne goji kakšnih posebnih konjičkov, pa vendar: »Dvakrat na leto si z družino le privoščimo dopust. Poleti gremo za sedem dni na morje, pozimi pa za štiri, pet dni na kakšno smučišče. Sicer pa me zelo sprošča nabiranje gozdnih sadežev po bližnjih gozdovih, pa kakšen sprehod.«
