Prihodnja predsednica evropske komisije ni mogla ustreči vsem. To je misija nemogoče, ki ji ni bil kos oziroma je niti ni poskušal izpolniti njen predhodnik Jean-Claude Juncker, čeprav je bil v svojem času soočen s politično precej lagodnejšo situacijo – koalicijo dveh najpomembnejših etabliranih strank. Vendar pa se je von der Leynova hotela približati relativno idealni rešitvi kadrovskega rebusa. Ta se vsaj navzven kaže v uravnoteženi porazdelitvi najpomembnejših resorjev med nove in stare članice, med države severa in juga integracije, med oba spola in med vse politične opcije, ki so zastopane v evropskem svetu. Dejansko je oblikovala bolj uravnoteženo ekipo, kot je bila Junckerjeva.
Število podpredsednikov je podvojila in funkcije enakomerno porazdelila med stare in nove članice. Najpomembnejšim podpredsednikom je dala izvršne funkcije in jih še močneje vpela v medresorsko usklajevanje na temeljnih interesnih področjih Unije ter pri njenih političnih prioritetah. Trojica Frans Timmermans, Margrethe Vestager in Valdis Dombrovskis, ki zaseda položaje izvršnih predsednikov, odseva razdrobljenost političnega prostora po zadnjih evropskih volitvah. Nizozemskega socialdemokrata in dansko liberalko, osmoljenca v boju za predsedniško komisarsko mesto, je tako tesno vezala nase in jima nadela resorje ter pristojnosti, ki bodo imeli v naslednji petletki osrednjo vlogo pri določanju položaja Unije doma in v svetu.
Z njunim imenovanjem je upoštevala tudi zakulisni kadrovski dogovor držav članic, ki so slednjič presekale dolgotrajno iskanje novega predsednika komisije prav z njenim imenovanjem. Timmermans bo s koordinacijo več resorjev skrbel za poglabljanje podnebne politike in hitrejši prehod evropskega gospodarstva na zelene tehnologije. Vestagerjeva bo bdela nad konkurenco, hitrejšim prehodom Unije v digitalno prihodnost, Latvijec Dombrovskis pa bo poskušal s svojim zvenečim resorjem »gospodarstva, ki dela za ljudi« z medresorskim povezovanjem vsaj štirih resorjev poglabljati monetarne zadeve, bdeti nad razvojem reforme kmetijske politike in paziti na primernost mednarodnih trgovinskih dogovorov s tretjimi državami.
Strukturo komisije si je podredila svojim političnim prioritetam. Te so relativno dober skupen presek krščanskodemokratskih, socialdemokratskih in liberalnih pozicij ter seveda političnih stališč zelenih, ki se kot ena od rdečih niti vijejo čez komisarske pristojnosti. Zeleni so se v komisiji z najmlajšim komisarjem, 28-letnim Virginijusom Sinkevičiusom, ki je dobil svoji politični pripadnosti na kožo pisan resor podnebja in oceanov, znašli po zaslugi vladajoče nominacije zeleno-rdeče koalicije v Litvi. Politična opcija, ki je povzročila pretres na zadnjih evropskih volitvah in najmočneje izboljšala svoj volilni rezultat, a je bila od velikih treh političnih sil relativno hitro odrinjena na rob sklepanja nove koalicije, bo tako v komisiji vendarle zastopana tudi s svojim človekom.
To je skupaj s prioritetami komisije resda precejšnje zadoščenje za zelene. Tudi druge stranke s kadrovsko razdelitvijo resorjev ne morejo biti nezadovoljne. Ursula von der Leyen drugače kot Juncker v procesu nominacij za njeno komisarsko ekipo državam ni zavračala ponujenih kandidatov. Čeprav sta le dve državi upoštevali njeno željo in predlagali po enega moškega in žensko pretendentko za komisarsko mesto, ji je slednjič uspelo doseči svoj cilj enakomerne zastopanosti spolov v komisiji, kar je še eden od velikih evropskih civilizacijskih dosežkov. Nova predlagana komisarska ekipa tako predstavlja tudi relativno dober odsev porazdeljene politične moči v Uniji. Socialdemokrati so dobili kar deset komisarskih mest, osem jih je pripadlo evropski ljudski stranki, šest liberalcem in po eno evrokritičnim reformistom ter progresivnim zelenim.
Kadrovska rešitev von der Leynove vsebuje tudi veliko bombončkov, ki jih je predsednica komisije morala razdeliti. Del poplačila dolgov iz finiša »igre prestolov« je zagotovo tudi podpredsedniško mesto za Hrvatico Dubravko Šuico zaradi aktivne vloge Andreja Plenkovića pri kadrovskem mešetarjenju. Ali pa gospodarski resor za Italijana Paola Gentilonija, ki je hkrati signal, da Evropa ponovno odločneje računa na italijansko proaktivno udejstvovanje. Podobno sporočilo prihodnja predsednica komisije pošilja Poljski, saj je njenemu kandidatu Januszu Wojciechowskemu podelila za državo vitalen resor kmetijstva. Dvori tudi populistom, v njihovem jeziku je namreč oblikovala resor »za zaščito evropskega načina življenja«, ki ga je namenila verjetno kar malce nesrečnemu krščanskemu demokratu in donedavnemu govorcu komisije Margaritisu Schinasu.
Pred von der Leynovo je zdaj vprašanje, ali bo predstavljena ekipa s pristojnostmi komisarskih kandidatov dovolj dobra, da bodo v začetku oktobra vsi s pozitivnim rezultatom spolzeli skozi zaslišanja. Na tnalu je, ali bo ponujena ekipa za nov začetek zadostovala, da bo evropski parlament svojo tradicionalno trdo merjenje mišic z evropskim svetom pri zaslišanjih komisarskih kandidatov tokrat premaknil v nižjo prestavo. V odborih evropskega parlamenta se bo hitro videlo, ali so stranke v spremenjenih razmerah močneje politično razdrobljenega parlamenta bolj prizanesljive druga do druge, saj bi lahko zavrnitev enega kandidata pomenila, da bo pri zaslišanjih v katerem drugem odboru na ovire naletel tudi kandidat druge politične opcije. Hitro bo tudi jasno, ali bo parlament »odstrelil« katerega od kandidatov, da bi tako pokazal maščevalne zobe, ker države članice niso več upoštevale sistema spitzenkandidatov.
Juncker je bil pred petimi leti zaradi slabih popotnic z zaslišanj prisiljen spreminjati resorje, njihove pristojnosti in tudi komisarsko kandidatko iz Slovenije. S svojo ekipo za nov začetek in nadaljevanje Junckerjeve zapuščine utegne biti prisiljena v kompromise tudi von der Leynova.
