Enoznačnega odgovora ni. Rekel bi, da je starševstvo veščina, ki se je učimo vsak dan znova. Hitrih bližnjic ni. Potrebnih je veliko časa, potrpljenja in zaupanja. Zaupanja tako vase kot v otroka. Velikokrat starši lastne strahove in pričakovanja nehote prenesemo na otroke in jih tako dušimo. Pot ni enostavna, je pa lepa in vznemirljiva. Kako dinamično bo starševstvo, je odvisno tudi od karakternih lastnosti staršev in otroka.
Starši imajo danes dostop do ogromno informacij; praktično vsak je lahko s pomočjo forumov tudi že »zdravnik«.Napredek v informacijski tehnologiji je prinesel veliko pozitivnih sprememb in poenostavil številne korake v našem vsakdanu. Po drugi strani pa imamo obilje informacij, s katerimi nas zasipajo z vseh strani. Vsak ima svojo teorijo, kaj je dobro za otroka, kako rešiti določeno težavo in celo kako zdraviti neko bolezen. Informacije na spletu so velikokrat nepreverjene in zavajajoče. To je za starše velik izziv in vir negotovosti.
Se kot pediater tudi sami dostikrat srečate z že postavljeno diagnozo?Starši pripeljejo otroka v našo ambulanto, kadar so zaskrbljeni. Zelo redko se zgodi, da bi na vprašanje, kaj je narobe z otrokom, izstrelili diagnozo. Bolj pogosto že pred prihodom v ambulanto preverijo otrokove simptome na spletu in si v glavi zamislijo najbolj grozen možen scenarij, ki ga seveda ne omenijo. Iz izkušenj prepoznam starše, ki imajo te skrbi, in jih odkrito vprašam o njihovi diagnozi dr. Googla. Potem gremo korak za korakom in razrešimo skrbi oziroma jim razložim, katere diagnostične metode bomo uporabili. Poleg strokovnosti sta odkrit pogovor s starši in njihovo zaupanje pediatru ključnega pomena za uspešno zdravljenje otroka. S tem se izognemo tudi številnim nepotrebnim obiskom dežurnih ambulant in preširoki uporabi diagnostičnih metod.
Kam je izginila zdrava pamet, sploh še kdo prisluhne nasvetu babic?Na srečo je še vedno prisotna, samo okrepiti je treba njeno uporabo. Živimo v času na dokazih temelječe medicine, ko vsak zakaj zahteva svoj zato. Ljudje se ne sprijaznijo samo z nekim nasvetom, ampak pričakujejo tudi logično razlago in dokaze. Tukaj vidim našo moč in poslanstvo. Moramo pa biti prepričljivi in jasni.
Dotaknimo se najmlajših: vstop v jasli, vrtec je velika prelomnica za otroka in starše. Kakšne so najpogostejše zdravstvene težave, s katerimi se srečujete?Vsekakor je odhod otroka v vrtec pomembna življenjska sprememba tako za otroka kot starše. Na srečo imamo zelo razvito tradicijo predšolske vzgoje in imajo vrtci že zelo utečene postopke začetnega prilagajanja. Se pa kljub vsemu lahko pojavijo določene zdravstvene težave, ki so povezane z ločitvenim strahom med otrokom in starši. Najpogosteje se prvi mesec pojavijo prehodne prilagoditvene težave, ko otroci jokajo ob vstopu v vrtec, so nemirni, utrujeni, težje zaspijo, lahko so odklonilni do staršev, nekateri so pogosteje bolni. Lahko prehodno močijo posteljo ali ponovno začnejo sesati prst. Pri nekaterih se lahko težave tudi nekoliko dolgotrajnejše. Staršem svetujemo, da med uvajanjem ne vnašajo novih sprememb v otrokovo rutino (na primer odvajanje od dude, plenic), da ima ob sebi ljubkovalno igračo, posvetimo mu več pozornosti in smo potrpežljivi. Stalnost bo v otroku krepila občutke zaupanja in varnosti.
Kdaj gre za izsiljevanje, kdaj lahko rečemo, da gre za psihosomatske težave? Na kaj smo pozorni?Otroku moramo pustiti, da reagira in sprosti svojo napetost. Reakcije, kot so jok, zavračanje in agresivnost, so znak te napetosti. To nas ne sme spraviti v žalost ali skrb. Otroku damo čas in mu stojimo ob strani. Večjega otroka spodbujajte, da govori o vrtcu in mogoče tudi s pomočjo igre ali risbic izrazi svoje stiske. Ravno zato je pomembno, da otroku dovolimo, da izrazi negativna čustva in jih bo kasneje tudi znal prepoznati in opisati. Sicer bodo te težave izbruhnile s simptomi in znaki nekega organa. Najpogosteje so to bolečine v trebuhu, glavobol ali mogoče poslabšanje kožne bolezni ter pogosti respiratorni infekti pri otroku.
Pogosto lahko slišimo, da starši pripeljejo bolnega otroka v vrtec. Kje je meja, ko otroka kljub vsemu lahko pripeljemo v vrtec?Otrok, ki preboleva akutno okužbo, ne sodi v vrtec. Seveda, če bi vsak otrok s svečko pod nosom ostal doma, bi bili vrtci prazni. Vsi otroci s povišano telesno temperaturo, drisko, bruhanjem, noricami naj ostanejo doma. Pri okužbah dihal so otroci najbolj kužni prvih nekaj dni, ko imajo obilo svežega izcedka iz nosu, kihajo, kašljajo, jim teče iz oči. Tudi ob odsotnosti vročine je dobro, da tak otrok ostane doma. Sicer pa se je ob nejasnih stanjih dobro posvetovati z otrokovim pediatrom.
Kakšne posledice bo imel otrok, ki ga starši bolnega odložijo v vrtcu?Otrok, ki je bolan, potrebuje še toliko več pozornosti in nege staršev. Njegovo okrevanje bo hitrejše in prijetnejše, če bo v domači negi. Ne pozabimo, da je tako tudi verjetnost zapletov manjša. Če ga pripeljemo v vrtec, pa po drugi strani delujemo v smeri širjenja okužbe na vse druge otroke. Močno odsvetujem takšno prakso.
Milenijska generacija obravnava alfa otroke. Kaj dejansko to pomeni za vašo stroko?Vedno bodo določene razlike med generacijami in je pač tako, da moramo starejše generacije vložiti nekaj napora, da poskušamo razumeti mlajše. Ter obrnjeno. Sem za to, da se dobre prakse ohranjajo in prilagodijo času, v katerem živimo. Za našo stroko to pomeni izziv pri komunikaciji in prepoznavi težav, ki so povezane z uporabo sodobnih tehnologij, pomanjkanjem osebnega kontakta in iskanjem bližnjic do uspeha. Treba je na pameten način združiti bogate izkušnje starejših generacij in veliko znanje mlajših.
Kakšna je obravnava bolezni, ki se po vsej verjetnosti v zadnjih nekaj desetletjih niso spremenile? Ali se morda so?Napredek v medicini je v zadnjih desetletjih ogromen. Pri večini bolezni je postavitev diagnoze hitrejša in potek zdravljenja krajši. Večina bolezni, ki smo jih včasih zdravili v bolnišnici, sedaj poteka v domačem okolju. Bolnišnica je v marsičem postala mesto diagnostičnih preiskav. Seveda je obravnava najtežjih bolezni še vedno bolnišnična in je lahko zelo dolgotrajna. V pediatričnih ambulantah na primarni ravni se poleg klasičnih virusnih in bakterijskih bolezni pogosteje srečamo z motnjami in boleznimi, ki so povezane s sodobnim načinom življenja, kot so anksioznost, glavoboli, nespečnost, pomanjkanje motivacije, motnje hranjenja in psihosomatske bolezni.
