Po dvanajstdnevnem iskanju se je uresničil črni scenarij. Več kot 400 ljudi – okoli 250 policistov in reševalcev ter 150 prostovoljcev – je iskalo nekdanjo špansko smučarsko reprezentantko Blanco Fernandez Ochoa. Pomagali so si s helikopterji in brezpilotniki, na koncu so njeno truplo našli izurjeni psi. Vzrok smrti še ni znan.
Edina dobitnica španske smučarske kolajne na olimpijskih igrah je v prostem času rada zahajala v naravo. Na pohode je po besedah prijateljev in sorodnikov vedno odšla brez telefona ali drugih elektronskih naprav. Tako je bilo tudi 23. avgusta, ko se je odpravila v pogorje na obrobju Madrida, ki je lahko nevarno tudi za izkušene planince. S seboj ni imela niti osebnih dokumentov. Njeno izginotje je policija potrdila 31. avgusta in kmalu začela obsežno iskalno akcijo. V bližini Madrida so hitro izsledili njen avtomobil, varnostne kamere pa so jo nazadnje posnele 24. avgusta v eni od trgovin. Na posnetku je bila oblečena zgolj v lahka oblačila, na nogah je imela sandale, v rokah pa manjšo vrečko z živili. Nato se je za njo izgubila vsaka sled.
Vzrok smrti bi bil lahko samomor
Začela se je iskalna akcija, v kateri je po poročanju tujih medijev aktivno sodelovala tudi Blancina družina. V zahtevnih razmerah v goratem predelu Sierre de Guadarrama severno od španske prestolnice o nekdanji alpski smučarki ni bilo sledu, vse do danes, ko je španska policija potrdila, da so našli njeno truplo. Vzrok za smrt je še neznan, v medijih pa so se pojavila namigovanja, da bi lahko šlo za samomor. Kot je poročala STA, v zadnjem času tudi več dni zapored ni komunicirala s prijateljicami, znanki pa je pred pol leta priznala, da je pred njo »najstrmejši slalom v življenju«, a da je prepričana, da ga bo premagala. Po pisanju španskega El Paisa ni imela rednih prihodkov, zato je živela v finančno negotovih razmerah.
Španka, ki je umrla v sedeminpetdesetem letu starosti (letnik 1963), je začela v svetovnem pokalu tekmovati že kot najstnica leta 1981. V dobrem desetletju je postala specialistka za slalom in veleslalom, konkurenčna je bila tudi v superveleslalomu; bila je tekmica slovenskim smučarkam Katjuši Pušnik, Veroniki Šarec, predvsem pa Mateji Svet. V svetovnem pokalu je zmagala štirikrat, trikrat v slalomu (Sestriere 1987, Morzine 1990, Lech 1991) in enkrat v veleslalomu (Vail 1985). Ob tem je še šestnajstkrat stopila na zmagovalni oder in po Conchiti Puig postala druga Španka s stopničkami v svetovnem pokalu. V skupnem seštevku se je najvišje zavihtela leta 1988, ko je osvojila četrto mesto.
Največji uspeh v karieri je dosegla na olimpijskih igrah 1992 v francoskem Albertvillu. Na slalomski preizkušnji je osvojila bronasto kolajno, prehiteli sta jo le Avstrijka Petra Kronberger in Novozelandka Annelise Coberger. Na svetovnih prvenstvih je nastopila trikrat, v Vailu 1989 je ob zmagi Mateje Svet v slalomu končala na nehvaležnem četrtem mestu. Da je imela smučanje v krvi, so dokazali tudi njeni bratje in sestra: Manuel, Luis, Francisco in Dolores. Vsi so se kot reprezentanti Španije udeležili olimpijskih iger, Francisco pa je na olimpijskih igrah 1972 v japonskem Sapporu postal celo olimpijski slalomski prvak.