Slavni poljski režiser Roman Polanski je v 70. letih v ZDA v sodnem postopku priznal posilstvo 13-letne deklice, nato pa pobegnil v Evropo. Tu je, ko se je prah polegel, nadaljeval svojo uspešno režisersko kariero. Na to je pred dvema letoma opozorilo gibanje MeToo, ki se zavzema za nezastaranje spolnih zlorab.
Uvrstitev filma Obtožujem v tekmovalni program je tako že na odprtju problematizirala predsednica letošnje žirije, argentinska režiserka Lucrecia Martel, ki je opozorila, da so s tem spravili žirijo, ki naj bi odločala zgolj o kakovosti filma, odmislila pa sporni kontekst avtorjevega ravnanja, v nezavidljiv položaj. Zaradi izjave, da ne bi želela »slaviti« Romana Polanskega, ki ga v Benetke iz previdnosti zaradi morebitne aretacije ni bilo, se je že morala zagovarjati.
Svoj lonček je pritaknil še provokatorski, pri nas precej priljubljen francoski pisatelj Pascal Bruckner, ki je v intervjuju z Romanom Polanskim, namenjenem novinarjem, vprašal: »Boste kot Jud, preganjan v drugi svetovni vojni, kot filmar, ki so ga na Poljskem preganjali stalinisti, preživeli današnji maccarthistični neofeminizem?«
Zahteve po odgovornosti posiljevalcev so torej po Brucknerjevem mnenju »maccarthistični neofeminizem«, današnji ekvivalent nacizma in stalinizma. Vse kaže, da je ob takšnih »svobodomislecih« pred ženskami v boju za pravice še dolg, dolg marš.
In seveda, sodeč po prvih beneških kritikah je Polanski naredil dober film. Kar je ogično, Polanski je dober režiser. S tem pa dileme, ali umetniško delo opere avtorje vse krivde in jih je treba častiti ne glede na njihova ravnanja, ni konec. Nasprotno, le še bolj odprta je. tlp
