Macbettu režiserja Alessandra Serre je gibalno nabita, z izrazito gestikulacijo, spačenimi glasovi in grimasami zasnovana uprizoritev, ki brez prestanka išče v sebi teatralnost, a ne nujno med »dramskimi situacijami«, temveč v napetosti med raznolikimi odrskimi elementi. Postavitev bolj ali manj ohranja elizabetinske zakonitosti, tudi Shakespearu sledi brez radikalnejših posegov, na narativni ravni ostaja precej predvidljiva in brez tematskih problematiziranj ali pomenljivih komentatorskih zastranitev. Vso to vsebinsko konvencionalnost pa želi toliko bolj osamosvojiti navzven, v polnokrvni koreografski dinamiki, hektičnem, mestoma že skoraj histeričnem odrskemu prometu in občutnem karikiranju likov. Ostri zvoki, vrišč, zajedljivi smeh in kriki vzpostavijo temperamentnost sardinskih karnevalov, iz katerih je režiser tudi konceptualno izhajal, kar Shakespearovo predlogo obloži s še dodatno vulgarno slo po ubijanju in objestno samovoljnostjo. V črno-beli scenski kolorit, geometrično svetlobno kompozicijo in naravne odrske materiale se v presledkih nenehno vrivajo triki, posmehljiva distanca in zametki commedie dell'arte. Krovna temačno primordialna estetika je tako ves čas prepojena s (prostaškim) humorjem in v bistvu ni tako preprosto reči, koliko odločitev za izključno moško zasedbo (tudi čarovnice in Lady Macbeth) izhaja iz ideje oživljanja elizabetinskega gledališča in koliko zgolj z namenom komičnega učinka. Predstava je tako križanec dveh različnih zgodovinskih obdobij in geografskih tradicij, ki bolj kot svežo interpretacijo Shakespeara ponuja antropološki izlet v sardinsko dediščino.
Riž, no, ljudje na robu vrelišča
Južnokorejski umetnik Jaha Koo je celostni avtor solo performansa Cuckoo, v katerem z minimalističnimi uprizoritvenimi gestami razgrne dve oplajajoči se liniji političnega – osebnega in družbenega – in v njunem odnosu, zarezi, praznini in konfliktu lucidno prepoznava vrsto metaforičnih paralel. Osupljivo slikovita je prispodoba cuckooja, kuhalnika za riž, ki ga ima vsako južnokorejsko gospodinjstvo: naprava je po eni strani tehnološki »nacionalni simbol«, na drugi pa prispodoba ljudstva pod nenehnim režimskim pritiskom. Koo z neverjetno senzibilnostjo in obenem ostrino, ki ureže šele z zamudo, pazljivo, umirjeno, s premim dokumentarnim ponazarjanjem, a obenem prikrito notranjo dramatičnostjo, spoji dve zgodbi. Prva pripoveduje o gospodarski krizi Južne Koreje v 90. letih (finančni zlom, po katerem jo je MDS prisilil v bankrot in njegov nadzor nad financami), druga o prijatelju, ki je le nekaj dni po Koojevi preselitvi v Evropo storil samomor. Stična točka reprezentacije prelomnega zgodovinskega momenta in ultimativne intimne izkušnje nepojasnjene izgube bližnjega so trije kuhalniki riža; tu se odpre polje predmetnega gledališča, to pa hkrati že sporoča o boleči osamljenosti korejske družbe, saj visoko napredni aparati že prehajajo v vlogo govorečih, celo (so)čutnih humanoidnih robotov. Njihov pritisk je neizprosen, kot je neizprosen tudi sistem v državi, kjer se vsakih 37 minut zgodi samomor. Vsakdan, nepretrgoma na robu takšnega in drugačnega vrelišča.
Tehnologija od zibke do…
Podobno kot Jaha Koo gradi odrsko pripoved na presečišču osebne in družbenoekonomske zgodovine, tudi Teresa Dillon preplete svojo biografijo in tehnološki razvoj v performativnem predavanju MTCD – Vizualna antologija mojega strojnega življenja. Umetnico in hekersko raziskovalko zanima razmerje med stroji in ljudmi, odnos do tehnologije pa je danes prav gotovo eden tistih, ki ključno zaznamujejo tematiko čustvenega materializma kot osrednje teme letošnjega festivala. Dillonova do tega razmerja ni enostavno kritično nastrojena, v intimno dokumentarnem slogu prej uglašena s kultiviranjem kritično-refleksivne zavesti. Z zgodovino tehnoloških inovacij izrisuje širši kulturni in družbeni zapis generacij, ki so se rodile v inkubator, v otroštvu navdušile nad možnostjo snemanja glasbe, si z MTV in VHS ustvarjale referenčni repertoar kultnih ustvarjalcev ter v 90. vstopile v nov svet svetovnega spleta. Obenem je to zapis, ki postopoma postaja vse bolj stvar (bio)politike.
Če mladostna leta še vzbujajo nostalgične spomine in so prežeta s humorjem, ko denimo ob prihodu na univerzo seminarske naloge piše na roko, nekaj mesecev zatem pa že mrzlično išče računalniške učilnice, novo tisočletje postaja grozljivejše in kljub možnosti – a tudi imperativu – nenehne povezljivosti bolj odtujeno. Naše telo pa brez tehnološkega podaljška nezadostno, življenje nadzorovano in upravljano. Sugestija naslovne kratice, Medium-Term Conflict Detection, sistem za opozarjanje letalskih kontrolorjev o potencialnih konfliktih v okolju, je v performansu Terese Dillon jasno zastavljena kot vprašanje, kako se bomo do tega opredeljevali.
