Kot prvo, moramo upoštevati okoliščino, da je svoboda pri iskanju rešitve problema vedno največja prav na samem začetku odločitvenega procesa. Tu se ta hip v energetski politiki tudi nahajamo. Na voljo so nam še vse variante. Zadnja faza, ko se le še formalno potrjuje predlagana odločitev, je bolj ali manj gola formalnost. Vse, kar je pomembno za izbiro prvovrstne odločitve, je opravljeno že pred tem formalnim odločanjem. Pravilo nepovratnosti, ki ga opisujemo kot naravno procesno hierarhijo, ne dopušča, da bi za nazaj popravljali napake, storjene v predhodnih postopkih (TEŠ 6). Temeljito tehtanje vseh možnosti na samem začetku procesa odločanja določa uspešnost reševanja problemov. Čeprav je na prvi pogled NEK 2 videti dobra izbira, nas ta videz ne sme zavesti. Zgolj na človeško intuicijo in občutek se ne gre zanašati. V procesu odločanja moramo temeljito strokovno pretehtati vse možnosti bodoče energetske politike.
Kot drugo, izhajati moramo iz praktičnih spoznanj, ki povedo, da je celotni proces preverjanja in izbire končnih odločitev (lahko) prava valilnica korupcijskih tveganj. Seveda le v primeru, ko odločanje poteka v zaprtih krogih privilegirancev in skrito pred javnostjo, kot pri TEŠ 6. Lahko si izmišljamo vse mogoče oblike nadzora nad takšnim procesom, toda korupcijskih tveganj ne bomo obvladali. Prava pot in ravnanje sta samo popolna javnost in transparentnost postopkov na vseh (petih) stopnjah, ki sestavljajo proces odločanja. Od zaznave problemov (1.), analize vzrokov in posledic (2.), preverjanja ciljev in kriterijev ter meril za izbiro rešitev (3.), variantnega določanja rešitev in rezultatov (4.) do same izbire in formalnega glasovanja (5.).
Kot tretje, vedeti moramo, da orodja predstavniške demokracije ne omogočajo, da bi opisana prvi in drugi pogoj v procesu odločanja lahko izpeljali tako, da bi sprejete odločitve zagotavljale uresničevanje družbene, materialne in okoljske blaginje ljudi. In kakšna je rešitev? Uporabiti moramo orodja neposredne demokracije, praktično preizkušeno posvetovalno demokracijo. Ljudem omogoča neposreden vstop v proces odločanja. Njeno bistvo je žreb (ne pa izvolitev) članov posvetovalnega telesa, ki skupaj s strokovnjaki išče prave odgovore na vsa ključna vprašanja obravnavanega projekta. Preseneča podatek, da o takšni posvetovalni demokraciji politiki ne vedo ali nočejo vedeti ničesar, čeprav je bila prakticirana že v antiki, Islandija je po takšni poti leta 2012 sestavila in sprejela ustavo.
Vlada bi morala imenovati (le) delovno skupino, da pripravi izhodišča za uporabo orodij neposredne demokracije. Predsednik Šarec si je gotovo tudi že zastavil vprašanje, čemu služijo preiskovalne komisije v parlamentu. Zgolj jalovemu in glasnemu zvonjenju (TEŠ 6) po toči, namesto da bi z orodji posvetovalne demokracije pravočasno preprečevali nastanek »točnih oblakov«. Verjetno bi morali ustrezno dopolniti le zakon o referendumu in o ljudski iniciativi. Predvsem pa bi morali prepričati politike, da v razmerah četrte (digitalne) industrijske revolucije orodja predstavniške demokracije in monopol političnih strank še iz časov, ko so poleteli prvi toplozračni baloni, res niso več uporabni. Državljanom prinašajo več škode kot koristi.
Janez Krnc, Litija
