Takrat je v Ormož še prihajala gospoda z Dunaja, iz Budimpešte, Zagreba in se zdravila v sanatoriju, v katerem je doktor Majerič z elektroterapijo in drugimi novimi metodami, ki se jih je priučil na specializaciji v Avstriji, zdravil revmatične bolnike.
»Ob Dravi je zgradil moderno kopališče z garderobami in bazeni, v katerem so se lahko domači telovadci Sokola, vojaki in 'šolska deca' kopali zastonj,« pripoveduje Mojca Gorjak iz občinskega zavoda za turizem. Ob začetku vojne so Nemci prevzeli sanatorij in Majeriča zaprli, po vojni ga je za državnega sovražnika razglasila nova jugoslovanska oblast. Danes nekatere predmete iz sanatorija hrani izpostava ptujskega pokrajinskega muzeja na ormoškem gradu, od kopališča ob Dravi so ostali le betonski obrisi, nekdanji turistični blišč pa si bo moral Ormož šele izboriti. Za začetek so z nekaj sosednjimi občinami ustanovili skupno destinacijo Jeruzalem in posneli nekaj promocijskih filmov. A to je šele začetek.
Veliko kilometrov in malo ljudi
»Našo občino tepe, da je velika po površini in šibka po prebivalstvu. To je najbolj neugodna kombinacija, saj je treba zgraditi veliko kilometrov infrastrukture z majhnim številom povprečnin,« pove župan Danijel Vrbnjak in se pošali, da so povsod oddaljeni od slovenskega povprečja – običajno v slabšo stran.
Povprečna starost Ormožanov je 44 let in je višja od slovenskega povprečja ter posledica tega, da si mladi Ormožani poiščejo delo drugje, ker doma ni dovolj dobro plačanih delovnih mest. Povprečna plača v Ormožu je nižja od povprečne slovenske. Občina sicer mladim družinam oprosti polovico komunalnega prispevka, če se odločijo za gradnjo, z novim odlokom pa se bodo pocenile tudi zazidalne parcele. A Ormožu manjka vsaj še en tako velik delodajalec, kot je proizvajalec očal Safilo, ki zaposluje 650 ljudi. Polovico manj kot nekoč, pravi župan.
Nekoč je delo ljudem v Ormožu in zaslužek okoliškim kmetom dajala ormoška tovarna sladkorja. Na nenavaden način je služila tudi prebivalcem, ki jih nikdar ne bi povezovali s predelovanjem sladkorne pese…
Vodni bivoli v službi rac in čapelj
Ko so leta 1980 zgradili tovarno, so ob njej uredili tudi kompleks šestih bazenov, v katere so spuščali odpadne vode v procesu proizvodnje sladkorja in jih je potem očistila čistilna naprava.
»Dva bazena sta bila namenjena za muljasti ostanek, štirje za čistejšo vodo. Z vodo pa so prihajali tudi ostanki sladkorja, organske snovi, in to je povzročilo pravo eksplozijo nevretenčarjev, ti pa so privabili ptice,« pripoveduje Dominik Bombek iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki mu je zadnji, nizozemski lastnik podaril 66 hektarjev veliko območje nekaj let zatem, ko so tovarno zaprli in so se bazeni začeli izsuševati.
Že na prehodu v novo tisočletje je lagune ob Ormoškem jezeru najprej zaščitila občina, kasneje jih je še država, društvo pa je znova vzpostavilo dotok vode v lagune in jih odprlo za ogled radovednim opazovalcem. Ko vstopiš na območje lagun, se zdi, kot da se je v teh močvarah zbral ves ptičji svet. Čaplje, race vse vrst, labodi, tako da ob vsem bogastvu leteče ponudbe kaj manjšega človek sploh ne opazi.
»To je bila in hvala bogu tudi ostala ena pomembnih postaj ptic selivk pa tudi gnezdišče številnih vrst,« pripoveduje Bombek in se pohvali, da v ormoške lagune pridejo na obisk tudi ptice, ki so redke ne le v slovenskem, temveč tudi v evropskem merilu: raca konopnica, kostanjevka, polojnik, ki so ga pri nas opazili le še v Škocjanskem zatoku.
Bujnost vegetacije v lagunah v veliki meri uravnavajo z gladino vode in čredo pomočnikov, ki mulijo borno močvirsko travo, trs in rogoz tudi v najbolj vročih in pozimi najbolj mrzlih dneh. »Česa tako trpežnega še nisem videl, če jim je vroče ali pa jih motijo obadi, se preprosto povaljajo po blatu,« Bombek pohvali vodne bivole, ki so jih uvozili z Nežiderskega jezera v sosednji Avstriji.
»Naša cika v takem nikdar ne bi preživela oziroma bi se pred tole vročino skrila v senco,« na očitke, zakaj za to nehvaležno nalogo niso raje vzeli domačega goveda, odgovarja nekdanji profesor biologije, ki je vrsto let poučeval na osnovni šoli v Ptuju. Bombek ima še številne načrte, med drugim bi rad naredil večjo peščeno steno za breguljke, najmanjše lastovke, pa v lagune pripeljal elektriko in vodo in popravil cesto, da bodo ljudje našli pot v njegov sladkorni ptičji raj.
Usodna omemba v nizozemskem vodniku
Odkar so Nizozemci v nekem vodniku postavili vinsko klet Ormož na zemljevid tistega, kar je treba v naši državi nujno obiskati, Marko Zidarič v službi bolj poredko tolče pojočo prleščino.
»Meni se je čudlo, kak nas lêhko vsi najdejo, ker smo bolj odročni,« Zidarič pripoveduje, kako je prejšnji teden prodal za 300 evrov buteljk Francozoma iz Alzacije, ki sta se naveličala domačega rdečega in se spustila v slovensko vinsko avanturo. Pred 11 leti so imeli v kleti, ki jo je prevzela družina Puklavec, 150 organiziranih obiskov na leto, največ iz Nemčije, Avstrije in sosednje Hrvaške. Danes jih je več kot 500, prihajajo pa od vsepovsod.
Vinska klet v Ormožu ni za romantike, tu se gredo posel v milijonih. Ko se bo ta teden začela trgatev, bodo sprejeli 250 ton grozdja na dan, ta večja »bucherca« bo stisnila 20 ton v dveh urah, obe malo manjši stiskalnici po 15 ton. V 167 sodih lahko hranijo 5,5 milijona litrov vina, v najmanjšem 3000, v največjem 230.000. »Tega imamo za jeruzalemčana,« pove Zidarič. Jeruzalemčan se proda doma, v tujini raje kupujejo buteljke, najdlje jih izvažajo v Brazilijo. »Dlje je, več je dokumentov, pa še sode moraš imeti hlajene za prevoz,« pravi Zidarič in pove, da je še vedno najbolje prodati vino na domačem pragu.
Za romantike ga prodajajo v njihovi kleti Malek. V osrčju jeruzalemskih goric je stiskalnica še stara, lesena, s kamnom, ki so ga vrteli na roke. V goricah se svet iz promocijskih filmov preseli v resničnost in ob pogledu z najlepše terase Kupljenove taverne se tvoje želje začnejo kregati s tistimi, ki jih imajo spodaj v Ormožu v turističnem zavodu. Ti bi ta svet le nerad delil z drugimi.
