Laščani in tudi tisti, ki jih v mesto ob Savinji pot zanese zaradi popotniške žilice ali mamljive ponudbe bližnjega zdravilišča, lahko Draga Hriberška opazijo že v zgodnjih jutranjih urah. Navadno se v mestu smuka okoli rož z zalivalko v roki ali pa se do zasaditev pripelje na manjšem traktorju s cisterno, ki premore nekaj več vode. To rože v teh vročih dneh potrebujejo v še večjih količinah. Petinštiridesetletni Drago je po poklicu vrtnar, že polnih 26 let zaposlen v laškem komunalnem podjetju.
»Že v četrtem razredu osnovne šole sem vedel, da bo to moj poklic, saj mi je bilo všeč delo, povezano z naravo,« pojasnjuje naš sogovornik, ki na veliki kmetiji, ki obsega 18 hektarjev, živi s starejšim bratom in očetom. »Mamo sem izgubil, ko mi je bilo 23 let, od takrat smo pri hiši moški ostali sami. In tako je še danes,« nam pove Drago. A daleč od tega, da bi zaradi tega ostajal samo doma. Ko ima dopust, rad sede na kolo, saj ima popolno kolesarsko opremo in se poda na kakšne daljše kolesarske ture. Ne nazadnje je prav pod Hriberškovo kmetijo nedavno nastala tudi nova kolesarska steza, ki bo nekoč Laško povezala s Celjem. Zdaj pa se konča ravno pod njihovo kmetijo, v Rifengozdu. Pa tudi hribe ima Drago zelo rad. »Pred kratkim sem bil prvič v italijanskih Dolomitih, več kot tri tisoč metrov ima eden od vrhov. Pot je bila zelo zahtevna, saj je precejšnja strmina, ampak so me te stene kljub vsemu povsem prevzele,« prizna. Kadar ga ni, za domačo kmetijo skrbita oče in starejši brat. A Drago pravi, da kar gre, čeprav pri hiši ni nobene ženske roke. Pa ga pobaram, ali si ne bi poiskal kakšne sorodne duše v katerem od televizijskih šovov. Ob tem Drago zamahne z roko, češ, da to pa ni zanj. »Tako javno izpostavljal in smešil se pa ne bi,« reče. In se spet vrne k delu: »Kadar imamo doma kakšno večjo košnjo ali spravilo koruze, vsi stopimo skupaj in naredimo, kar je treba.«
Podnebje se spreminja in vpliva tudi na rože
Drago je na laški komunali v prvi vrsti odgovoren za cvetje, za preostalo urejanje okolice, denimo košnjo in druga opravila, skrbi druga ekipa. »Pozimi, ko cvetja ni, pa tudi takrat, kadar je dež, seveda tudi sam pomagam prazniti koše za smeti in čistiti ekološke otoke. Meni ni nič težko, še manj, da bi se sramoval svojega dela. Ponosen sem nanj. In če je treba, grem čez mesto tudi s samokolnico in metlo v roki,« pravi Drago, ki je zelo vesel, če ljudje opazijo njegov trud in ga tu in tam pohvalijo.
Seveda prileti kdaj tudi kakšna kritika. A se običajno ta ne nanaša na rože, ampak kakšne druge stvari. »A mi vedno vse rešimo,« je spravljiv Drago, ki res zna z rožami, sicer ne bi bile tako bujne. Pa vendar samo voda in ljubezen ne zadostujeta vedno. »Žal to drži. Rože je treba nenehno opazovati, da jih ne napadejo kakšni škodljivci in bolezni, ne nazadnje se zelo spreminjajo tudi podnebne razmere. In ko vidimo, da se neka sorta na določenem kraju obnese, je dobro to lego ohranjati in spreminjati zgolj barvne odtenke. Včasih je bilo dovolj, če si rože pognojil enkrat na leto, zdaj to ne zadošča,« še pove Drago, ki je cenjen tudi med sodelavci, saj vidijo, da to, kar počne, počne s srcem. Zaveda se tudi, da je Laško turistično mesto in mora biti lepo urejeno vse leto. Ne samo za prireditev Pivo in cvetje, ko je v mestu še veliko več ljudi. »Pred leti sem z eno zalivalko v enem dopoldnevu opravil vse, zdaj komaj vse zmorem z manjšim traktorjem in cisterno, ki premore tri kubike vode,« še pove naš sogovornik.
