Tokrat za zmago ni ugnal vseh sprinterskih asov, nekateri med njimi so namreč na razgibani progi odpadli že pred sprintom, ampak 56 tekmovalcev, ki so v cilj prišli v prvi skupini. V tej je bil tudi Matej Mohorič (Bahrain Merida), ki je zasedel 21. mesto. Drugo mesto je osvojil Španec Eduard Prades, tretje pa Britanec Ben Swift. »Čeprav je bil moj glavni cilj na dirki, da pridem nazaj v tekmovalni ritem, sem si pred dirko to etapo podčrtal. Še posebno pa sem začutil priložnost, ko sem videl, kako mi je dobro šlo v prejšnjih etapah. Današnjo traso sem poznal, bila je identična kot lani. Zaključila se je z dvokilometrskim klancem, ki je imel štiri odstotno naklonino. Moji ekipni kolegi so storili fantastično delo, poskrbeli, da so nekateri sprinterji odpadli, nekatere pa so tako utrudili, da se niso mogli boriti za vrh. Sam se postavil piko na i. V zaključku sem se postavil za Swifta, ki je v finalu imel največjo pomoč ekipe, čakal za njim do 150 metrov pred ciljem, nato pa se odpeljal,« je bil po 19. zmagi v karieri in tretji letošnji zgovoren Mezgec, ki je zelo zadovoljen s svojo formo.
»Julija sem se pripravljal na višini, v mislih pa sem imel predvsem Vuelto. Za špansko dirko sem načrtoval formo, očitno pa sem v njej že prej. To je spodbudno tudi zaradi dirke evropskega prvenstva, ki bo konec tedna,« je zadovoljen Mezgec. V skupnem seštevku je napredoval na drugo mesto, za vodilnim Pascalom Ackermannom zaostaja štiri sekunde. Mohorič je z zaostankom 20 sekund peti. »Sem visoko, a se zdaj zaradi tega naši načrti niso nič spremenili. Jutri bom še pomagal Mikaelu Nieveju, nato pa bom odstopil. Tako smo bili zaradi evropskega prvenstva na Nizozemskem z ekipo dogovorjeni že pred dirko,« je dejal slovenski as.
V etapi, pred katero so se kolesarji ekipe Lotto-Soudal odločili, da kljub smrti njihovega člana Bjorga Lambrechta nastopijo, je Jan Tratnik zasedel 93. mesto, zaostal je dve minuti in dve sekundi, 15 sekund počasnejši je bil Simon Špilak, Luka Pibernik in Domen Novak pa sta zaostala sedem minut in 27 sekund.
Po besedah Mezgeca je bilo današnje vzdušje nekoliko boljše, a na smrtno nesrečo Belgijca ni še nihče pozabil.
»Sam sem se na nesrečo spomnil kar nekajkrat. Posebno pri spustih. Voziš 80 kilometrov na uro v ovinek, ne veš, kaj te čaka, ali pesek ali spolzko cestišče ali kakšna druga ovira. Ena napaka in je lahko usodno. Mislim, da se premalo zavedamo, kako krhki smo. Premalo se zavedamo, kako nevaren je naš šport. Kolikokrat peljemo na milimetre od raznih betonskih stebričkov, praktično smo popolnoma goli, na sebi imamo le 200 gramov težko čelado. Vsi mislimo, da je še malo takih nesreč s tako hudimi posledicami,« pravi Mezgec. »A po drugi strani smo profesionalci, sami smo se odločili, da se bomo ukvarjali s tem športom. Ne smemo o tem preveč razmišljati, čim začneš razmišljati, začneš zavirati in kot profesionalec veš, da je to takoj izguba,« meni Gorenjec.
