Bilo je povsem običajno sončno sobotno popoldne. »Samo minuto in pridem,« je rekel Ender Yalciner, medtem ko je z zaščitnim vizirjem na glavi obrezoval še zadnje veje žive meje pred družinsko hišo v Podsmreki v občini Dobrova - Polhov Gradec. Potem se je prepoten usedel na leseno klopco za mizo, obloženo z igračami, medtem ko se je enega sina slišalo, kako čeblja med obiskom pri sosedih, mlajšega pa je v naročju držala njegova žena Urška.
»Ljudje me ponavadi vprašajo, kaj si mislim o Sloveniji,« je dejal, ko je v rokah držal več kot zasluženo pločevinko piva. »Slovenija je majhna in ljubezniva. Tukaj imaš vse, kar potrebuješ. Nikoli nisem imel težav s spoznavanjem novih prijateljev. Narava je lepa, a lepo naravo imaš tudi drugje, tukaj pa so mnoge stvari še dostopne. Manj je razlik med ljudmi kot v številnih državah.« S tem se marsikdo ne bi strinjal, sploh tisti, ki so živeli v nekih drugih časih. Neoliberalizem je zarezal tudi na to stran Alp. »Seveda, sedanjih razmer ne moreš primerjati z nekdanjo Jugoslavijo. Razlike med ljudmi so, ampak vidim tudi kar nekaj enakosti, sploh če primerjamo z drugimi državami. V Sloveniji se lahko vsakdo izobražuje, povprečen državljan lahko privarčuje za avto, večina si lahko privošči počitnice na morju. To je nekaj, česar si v Turčiji marsikdo ne more zamisliti,« je razmere primerjal z državo, v kateri se je rodil.
O evropskem kebabu in krompirju
Danes je njegov dom v ljubljanskem predmestju, na robu ruralnega okolja. »Čeprav sem tam preživel mladost, je moj dom v Sloveniji, tukaj sem si ustvaril družino,« je dejal Ender Yalciner in dodal, da dvakrat na leto z družino obiščejo starše in sorodnike v črnomorskem mestu Zonguldak, ki je pobrateno s Celjem in Mariborom.
»Ne bi mogel reči, da se je moja identiteta z življenjem v novem okolju spremenila, le prilagodil sem se. Še vedno sem isti človek, še vedno govorim z istim naglasom, ko se vrnem v Zonguldak. Sicer pozabim kakšno besedo, ker tukaj skoraj z nikomer ne govorim turško, a to se spreminja, odkar imava z Urško sinova,« je dejal. V novem domu povezavo s starim ohranja preko hrane, glasbe, knjig, časopisov. »Rad spečem burek in dam vanj nekoliko več olja, kot ga sicer damo v Turčiji, da bi ga imeli radi tudi moji slovenski prijatelji, ki so vajeni bolj mastnega,« se je zasmejal in dodal, da mu je slovenska hrana všeč, sploh žganci z ocvirki, jota in klobase v gorskih kočah, manj je navdušen nad krompirjem, še manj pa nad evropsko verzijo döner kebaba, ki je »drugačne kvalitete« kot v Turčiji.
Pijača v balinarskem klubu
»Ko sem bil še otrok, mi je krompir mama skuhala, kadar sem bil bolan, nisem pa ga jedel vsak dan. Pražen krompir mi je sicer všeč, a ne morem za kosilo pojesti dveh velikih zajemalk,« se je zasmejal, medtem ko je z besedami vseskozi prehajal iz enega okolja v drugega. »Iz otroštva sem vajen, da je pomembno, da veliko časa skupaj preživijo različne generacije.« Tako vsako nedeljo s tastom in starejšim sinom sedejo v avto in se zapeljejo v dom za starejše občane k eni od sorodnic, nato pa v kanu klub v Trnovo na kavo. »To je naš nedeljski ritual.« S tastom gre večkrat tudi na pijačo v balinarski klub v Dragomer ali Notranje Gorice. »Z ljudmi, ki jih tam srečava, imamo super pogovore. Zelo so odprti, počutim se dobrodošlega,« je dejal, preden je podrobneje razložil, kar je bilo očitno – zakaj je ostal v Sloveniji. Seveda zaradi ljubezni.
Z Urško sta se spoznala leta 2008, ko je v Ljubljano iz Švedske, kjer je študiral, prišel na delavnico o pametnih hišah. Sprva je pogosto prihajal v Ljubljano, nato se je preselil. »Sčasoma sem ugotovil, da imam v Sloveniji vse razen službe, zato sem moral rešiti le še ta problem.« Zaposlil se je v danskem podjetju, ki ima proizvodnjo v Kamniku, kjer dela v poslovodstvu. Tako je ostal pod Alpami in nima nobene želje, da bi ta prostor zapustil.
