»Hvala za zajtrk,« Juan de Jager z nasmehom ogovori deklico, ki mu je na stojnico ljubljanske tržnice prinesla v papir zavit rogljiček. »Dobra tri leta sem v Sloveniji in lahko povem, da se počutim čudovito. Toliko novih ljudi sva z ženo spoznala, tudi iskrenih in pravih prijateljev,« s pogledom, ki sledi mladi družinici na kolesu, razloži Juan, medtem ko na stojnico zlaga svoje izdelke – posušeno sadje in zelenjavo, pridobljena s postopkom liofilizacije. »Ne gre za neko novo odkritje ali moderen pristop k obdelavi hrane. S postopkom sušenja hrane z zamrzovanjem, seveda na nekoliko drugačen način, sem se srečal že med študijem in plezanjem po Aconcagui, ki je s 6960 metri najvišja gora v Ameriki, prav tako na južni polobli ter najvišja gora poleg azijskih osemtisočakov,« pove sogovornik, po izobrazbi antropolog, in odkrito prizna, da ga znanje starodavnih Inkov, ki so na tistem območju nekoč živeli, od nekdaj privlači.
Poslovenil ponos Argentine
»Podobno kot oni zdaj sam s pomočjo aparata sušim sadje in zelenjavo, prednost tovrstne obdelave pa je, da se ohranijo struktura, okus in vsi vitamini, antioksidanti in encimi,« razloži Juan, ki se je posla sprva lotil kar v domači kuhinji. »Ker je bila naprava za sušenje sadja zelo glasna, me je žena tolerirala le dober mesec dni. Ker ločitev ali vrnitev v Argentino ni bila opcija, sem si na tržnici v Kosezah najel majhen prostor ter ga spremenil v butik in delavnico,« v smehu pove Juan ter pripomni, da ima tudi ime podjetja – Akonkagua posebno zgodbo. »Tako kot ste Slovenci ponosni na svoj Triglav in ga radi uporabljate za promocijo vsega, sem jaz ponos Argentine nekoliko poslovenil in z njim poimenoval svoje podjetje,« razloži.
Slovenija jima je prirasla k srcu
Pa vendar lastno podjetje ni bil razlog, da sta se z ženo Nadio, ki ima korenine v Sloveniji, pred dobrimi tremi leti in pol odločila ostati v Evropi. Zahvala gre kar »štorklji«, ki jima je po dobrih desetih mesecih bivanja v prestolnici prinesla čudovitega, danes dve leti in pol starega sina Lucasa. »V Argentini sva se kar nekaj časa trudila zanositi, vendar brez uspeha. Zato sva želela čas, dokler ne pride družina, izkoristiti za nadaljevanje študija. Oba sva namreč antropologa, prijavila sva se za študijsko izmenjavo in prišla v Ljubljano.« Ko je bila Nadia v veselem pričakovanju, je Juan našel delo, obema pa je Slovenija zelo hitro prirasla k srcu. »Tudi zaradi člankov o tem, da je Slovenija med najboljšimi destinacijami tako glede varnosti kot primernosti za družinsko življenje, sva se odločila ostati,« razloži sogovornik. Na vprašanje o prilagajanju na naše navade brez daljšega pomisleka odgovori: »Še vedno ne razumem vaše časovnice obrokov. Tuji sta mi tako malica in še bolj kočerja, nekaj vmes med kosilom in večerjo. Po končanem večernem treningu in pijači gredo prijatelji domov spat. Sam pa komaj čakam, da si bom privoščil večerjo,« v smehu pove sogovornik.
Navdušil ga je Grintovec
Med spoznavanjem Ljubljane sta odkrivala tudi prednosti družabnega in kulturnega življenja, ki jih ponuja takšno mesto, precej manjše od Buenos Airesa. Juan v smehu pripomni, da je razlika med mestom s slabimi 300.000 prebivalci, kolikor jih živi v Ljubljani, in mestom s 15 milijoni, kolikor jih šteje argentinska prestolnica, res velika. »In čeprav se v Argentini nikoli nisem počutil neprijetno in v nevarnosti, si podzavestno vedno oprezal,« pove Juan, ki prosti čas najraje izkoristi za zunanje aktivnosti. S prijatelji v poznih popoldanskih urah trenira karate, boks, z družino rad obišče tudi hribe. Seveda precej nižje, kot jih je preplezal v rodni Argentini. »Je pa vredno omeniti, da je tukaj obisk hribov, kot sta denimo Krim in Nanos, precej bolj enostaven kot doma. Najbližji hrib je namreč od Buenos Airesa oddaljen dobrih 600 kilometrov, višji hribi, kot je denimo Grintovec, ki sem ga preplezal in me je navdušil, pa so tudi tisoč kilometrov stran,« pove Juan, ki upa, da bo kmalu našel čas še za kakšen višji vrh.
