Dvaindvajsetič zapored so se pod okriljem Ljubljana Festivala, v katerem prednjačita glasba in scenska umetnost, na mednarodni likovni koloniji zbrali tudi slikarji. Kot razlaga selektor Tomo Vran, sta na idejo o njej pred dobrima dvema desetletjema prišla z direktorjem festivala Darkom Brlekom, zdelo se jima je namreč škoda, da vsa ustvarjalna energija, ki v poletnem času vabi pod ljubljanske odre, nekako izzveni v arhive katalogov. »Predlagal sem mu, da bi povabil še likovne umetnike, ki bi dogajanje prelili na platno. To pa ostane,« pove Vran. Festivalska zbirka tako danes obsega že več kot 250 del, kakšen od 176 vizualnih umetnikov, ki so doslej gostovali, je Ljubljani zapustil tudi dve.
Letošnjo bero si bo mogoče ogledati že jutri opoldne, ko bo v Viteški dvorani Križank odprtje razstave del letošnjih udeležencev, ki tudi tokrat niso bili omejeni z nobeno specifično tematiko. Odprtju se bo ponovno pridružil multimedijski umetnik Lado Jakša, ki bo z glasbeno-vizualnimi intervencijami predstavil vsakega od njih.
Spremenili barvno lestvico
Koncept, v katerem štiri domače slikarje združijo s štirimi tujimi, se je skozi leta izkazal za uspešnega. Prav toliko delovnega prostora ponuja senca čarobne pergole, Vran pa vsakič znova dobro premisli, kakšne značaje bo združeval. Ker je veliko sodeloval z Evropsko zvezo vizualnih umetnikov (European council of artists) in razstavljal zunaj naših meja, ljubljanska kolonija pa si je tudi že prislužila ugled, se slikarji z veseljem odzovejo povabilu, pravi. »Vsi morajo biti nujno akademski slikarji, kakšnemu mlajšemu slovenskemu avtorju pogledam skozi prste, ampak prej preverim, da res obeta. Sicer pa je ključno tudi, da ocenim, da se bodo dobro vključili v družbo. Če je nekdo težke narave, ruši vzdušje cele kolonije, del izkušnje pa je tudi, da se avtorji pri delu med sabo spodbujajo.«
Poleg tega v tem času prestolnica skupaj s festivalom in umetniškimi razstavišči vibrira z ustvarjalno energijo, povezovanje med gostujočim čelistom ali dirigentom in slikarjem pa nehote vpliva na njuno delo, se prebije na platno, poudarja sogovornik. »Mnogi slikarji so ob obisku našega mesta, sploh po izletu z ladjico po Ljubljanici, nepričakovano spremenili svojo barvno lestvico.«
Marljivost se obrestuje
Letos je tako v goste povabil ameriškega slikarja Edwarda Trobca, čigar družina izhaja iz Slovenije, pa Mehičana Enriqueja Fuertasa, iz italijanske Gorice je prišel Franco Dugo, iz Hrvaške pa Ivan Balažević. Slovenska reprezentanca je ženska, »poklic se feminizira, če bo šlo tako naprej, slikarjev ne bomo imeli več«, še opaža selektor, češ da se večja marljivost ženskam v srednji šoli in med študijem obrestuje.
Pripeljal je Primorko Fulvio Grbac, Prekmurko Sabino Šinko, v Ljubljani živečo Koprčanko Valentino Agostini Pregelj in Ljubljančanko Nino Bric. »Preboj v tujino je za slovenske slikarje precej težak, tu pa se umetniki povežejo in stike ohranjajo tudi po odhodu domov. Marsikdaj se je zgodilo, da so potem tujci našim avtorjem organizirali razstavo v tujini, s čimer so se jim odprla vrata v mednarodni prostor,« še sklene Vran.
