Tudi sam se sprašujem, ali je sploh mogoče, da se v Ljubljani v več kot desetih letih ni izvedel niti eden od nujnih državnih projektov. Takšno stanje je posledica zavestne ali podzavestne neučinkovitosti, ki meji na neke vrste skupinsko nemoč. Zanjo lahko najdemo veliko vzrokov, nikakor pa nobenega opravičila, saj gre za neko vrsto samodestrukcije, ki ima pogubne posledice na razvoj mesta.
Zakaj se ti projekti ne premaknejo z mrtve točke?Eden od razlogov za zavlačevanje je zagotovo strah uradništva in politikov pred tveganjem, ki ga prinašajo končne odločitve. Ko se enkrat sprejme odločitev za izvedbo projekta, ni več poti nazaj v udobno omahovanje, ki nima časovnih omejitev. Drugi razlog vidim v nerazumevanju, kako se pravzaprav vzpostavlja in gradi država. Gradnja narodne in univerzitetne knjižnice, sodišča, zaporov, narodnega gledališča, prirodoslovnega muzeja, ministrstev in drugih državnih ustanov pa tudi centralne železniške postaje so državnotvorni projekti, ki niso samo nujni za delovanje države, ampak imajo tudi globok simbolni pomen za državljane.
Številni projekti so bili pripeljani do gradbenega dovoljenja, a se na koncu gradnja ni začela. Verjamete, da je problem le v denarju?To postaja vzorec, ki se ves čas ponavlja. Določen razvojni projekt se začne z odločitvijo, ki izhaja iz nujnih potreb in ciljev strateških dokumentov, potem se izvedejo zamotani, dolgotrajni postopki priprave projekta, izdelave dokumentov in pridobivanja zemljišč, dokler se ne izbere projektantov, naroči izdelava projektne dokumentacije, običajno tudi izvedbene, potem pa se tik pred razpisom za izvedbo nadaljevanje projekta prekine in dokončno ustavi. Paradoksalno se to zgodi ravno takrat, ko so vsi elementi začetne odločitve povsem razjasnjeni in utemeljeni. Ker se na ta način problemi sami po sebi ne razrešijo, temveč praviloma še povečajo in poglobijo, se po določenem obdobju, ki običajno traja okoli deset let, postopek ponovno zažene po istem scenosledu.
Kdo je odgovoren za to, da ti projekti stojijo, gre lahko le za splet okoliščin?Opisano ravnanje države je tako nesmiselno, neproduktivno in celo uničujoče, da ga je težko pojasniti in še težje upravičiti s spletom okoliščin. Vedno bolj se dozdeva, da je takšno navidezno reševanje problemov brez dejanskega učinka postalo celo zaželena igra, neke vrste obred državne uprave v vzdrževanju mrtvega teka. Ta igra je povezana s perfidno metodo drobljenja in prelaganja odgovornosti, s čimer se najlažje prikrije krivca za nerazrešene probleme.
