Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana razpolaga s 442 bivalnimi enotami, sobami, ki so namenjene ljudem v izredni socialni, ekonomski ali stanovanjski stiski in so popolnoma zasedene. Trenutno je na čakalnem seznamu upravičencev za dodelitev bivalne enote 264 prosilcev. Od tega je kar 170 samskih oseb. Kdaj pridejo na vrsto, ne ve nihče, medtem pa se ljudje znajdejo vsak po svoje. Nekateri so prisiljeni spati na ulici, drugi najdejo »luknjo«, v kateri so razmere izredno slabe. »V mojo sobo so prihajale živali, saj so bila vrata stanovanja od tal dvignjena nekaj centimetrov. Pogrizle so pohištvo in pojedle hrano,« opisuje eden izmed uporabnikov, kako je med čakanjem na bivalno enoto živel v težkih razmerah. Kljub vsemu je še vedno med »srečneži«, saj nekateri do te sobe ne pridejo nikoli. Cilj je, da se ljudje iz bivalnih enot kasneje preselijo v najemniško ali neprofitno stanovanje, a je tam vrsta še daljša, pomanjkanje veliko, prednost pa imajo mlade družine, pari in ljudje z zdravstvenimi težavami ter študentje. Ljudje v bivalni enoti ostanejo tudi do deset let, naslednji pa pride na vrsto šele, ko se eden od njih izseli, a ta prostor redko zasedejo tisti, ki so že na ulici, saj navadno ne izpolnjujejo pogojev.
Socialna pomoč visoka, stanovanja predraga
V Javnem stanovanjskem skladu Mestne občine Ljubljana bivalno enoto, kljub večletnemu bivanju večine posameznikov v njej, še vedno definirajo kot začasno rešitev in problem pripisujejo tudi socialnim razmeram posameznikov, ki živijo v njej. Kot so zapisali, ljudje samoiniciativno redko zapustijo enoto, saj se njihove socialne razmere tudi v daljšem obdobju ne izboljšajo. A Goran Jacimović, socialni delavec v bivalni enoti, pojasnjuje, da je prosilcev za neprofitna stanovanja, ki so naslednja stopnička od bivalnih enot, več kot 5000, razpisanih pa je le 150 mest.
Dodaja, da uporabniki težko izboljšajo finančno stanje, saj je v bivalnih enotah večina stara več kot 50 let in zato težje dobijo zaposlitev. Po podatkih zavoda za zaposlovanje namreč skoraj 42 odstotkov brezposelnih trenutno predstavlja ravno ta starostna skupina. V pomoč jim ni niti morebitno zvišanje socialne pomoči, saj se praviloma hkrati zvišajo tudi najemnine. »Trenutno socialna pomoč znaša 390 evrov. S takšno vsoto bi si prejemniki pomoči lahko plačali sobo, a jih na trgu ni ali pa lastniki iščejo zaposlene, študente in mlade družine. Stanovanja pa so žal veliko dražja,« pojasni Jacimović. Od leta 2015 so se cene stanovanj sicer dvignile za kar 30 odstotkov.
Slabe stanovanjske razmere, vedno več brezdomnih
Jacimović, ki delo opravlja tudi v dnevnem centru Kralji ulice, kot posledico slabih stanovanjskih razmer vidi hitro rast števila brezdomnih ljudi, ki se v vedno večjem številu zatekajo po pomoč v dnevni center. »Če se sprehodiš od Bežigrada do centra Ljubljane, lahko že pod železniško srečaš pet ljudi, ki spijo tam pri Figovcu. Vsak dan k nam hodijo ljudje in nas prosijo, da jim pomagamo poiskati sobo. Več kot brati številke iz oglasov ne moremo narediti, pomagamo jim lahko le še z brskanjem po računalniku, a običajno obupano odidejo, od koder so prišli.«
Kot so zapisali v stanovanjskem skladu, bosta MOL in JSS MOL v prihodnjih letih vložila več sredstev v pridobivanje stanovanj, namenjenih trajnemu reševanju stanovanjskih potreb posameznikov, novih bivalnih enot pa ne načrtujejo, saj te trenutno predstavljajo 10 odstotkov celotnega stanovanjskega fonda.
Da stanje ni rožnato, se zavedajo tudi uporabniki bivalne enote, a kljub temu vsako leto, ko oddajo vlogo za neprofitno stanovanje (to morajo narediti že zaradi formalnosti), upajo, da bodo dobili večjo sobo, kot je 14 kvadratnih metrov v bivalni enoti, kjer si z drugimi delijo kopalnico in kuhinjo. »Tvoja zasebnost je soba, ko stopiš skozi vrata, je nimaš več,« pove Franci, a je kljub vsemu hvaležen za to, kar ima, in doda, »da se človek vsega navadi«. Nato pripoveduje še zgodbo o svojem prijatelju, ki ga je »rešil« drugi otrok, da je po desetih letih prišel do neprofitnega stanovanja. A tako kot deljenja kopalnice in kuhinje se človek navadi tudi ulice, od katere se kasneje ne more ločiti. Brezdomec, ki je na ulici že 30 let, se med štirimi stenami v bivalni enoti ni znašel. »Ni vedel niti, kaj pomeni biti najemnik, kako plačevati položnice. Počutil se je nadzorovanega in omejenega, zato se je sčasoma vrnil na ulico oziroma v park, ki je zanj pravi dom,« nam razloži Jacimović.
Slabe razmere posledica dolgoletne odsotnosti aktivne stanovanjske politike
V stanovanjskem skladu vzrok trenutnega slabega stanja pripisujejo dolgoletni odsotnosti aktivne državne stanovanjske politike, na kar zaposleni na področju stanovanjske politike opozarjajo že dlje časa. Vlada Marjana Šarca obljublja, da bo prišlo do sprememb tudi na tem področju. Slovenija namreč za stanovanjsko politiko trenutno namenja 0,04 odstotka BDP, medtem ko večina zahodnoevropskih držav v povprečju namenja 0,54 odstotka. Vlada ima cilj, da se tudi naša številka dvigne na 0,4 BDP. Leta 2017 je vlada Mira Cerarja občinskim stanovanjskim skladom prinesla možnost dodatne zadolžitve v višini 10 odstotkov, a postopno po 2 odstotka na leto, kar pa po besedah direktorja ljubljanskega sklada Saša Rinka na kratek rok ne omogoča odprave stanovanjskega primanjkljaja.
