2. Dogodek: Ker tudi trgovska podjetja napredujejo v pretkanostih, očitno smejo oglaševati sporne izraze (kot so najboljše, odlična kakovost, top, mega, super, akcijska, nizka cena ipd.) in prav tako smejo oglaševati zavajajoče – zato tokrat pokličem v Tušev center (raje kot da se poglabljam v drobni tisk na neki čisto drugi, šestnajsti oziroma štiriindvajseti strani in dešifriram posamezne izključno njihove izraze). V centru za pomoč uporabnikom mi uslužbenka jasno potrdi, da smem na izdelek koristiti še 25 odstotkov popusta. Kar pa ni res, saj mi ugovarja že blagajničarka ob nakupu.
Ob ponovnem klicarjenju centra (večkrat neuspešno) se za zmotno (in zavajajočo) informacijo (oziroma nateg) ne opravičijo, se ne čutijo krive in kakšna naslednja njihova sogovornica celo malodušno prizna, da ne pozna njihovih pravil dodeljevanja popustov, ter reče, da mi bodo pojasnili, ko me pokličejo nazaj »še v istem dnevu«. Skozi profesionalno izdelan aparat natreniranega komuniciranja s strankami kažejo celo zmožnost prevladovanja nad potožencem in me dominantno zavrnejo, da mi seveda niso dolžni skomunicirati, ali nameravajo v svoji družbi kako ukrepati glede na takšno podajanje »pomoči« (dezinformacij, neresnic, nevednosti).
3. Pod črto: Vem, da imate lahko podobne izkušnje razočaranja tudi drugi – in tudi z drugimi deležniki, ne glede na podjetje, ustanovo (le da je tokrat tu zavrelo meni): močni so toliko močnejši nad posameznikom, da lahko svoje nepravilnosti pometajo pod svojo preprogo in te zavržejo kot ničeta – in da smo sami (ne želim žaliti, ampak prebujati) kot na primer nekatere domače živali: ovce, fijakarski konji, kure (brez glave). Ker saj da so drugi problemi veliko večji v primerjavi s tovrstnim(i) prepogostimi drobtinicami vsakdana (na katerih zbadanja se skušamo braniti z otopelostjo, potlačitvijo) in naj raje izražam hvaležnost za ljubo zdravje in mir v svetu.
David Ipavec, Ljubljana
