Sam se je v drugo kandidaturo pognal z željo, da bi poskusil začete projekte dokončati, predvsem izgradnjo kanalizacije, vendar se ni pretirano obremenjeval, če mu ne bi uspelo, navsezadnje bo čez mesec dni izpolnil pogoje za zasluženo upokojitev. Na občini Komenda je pred tem petnajst let vodil režijski obrat, tako da so mu bili problemi, povezani s komunalno infrastrukturo in javnimi storitvami, s katerimi se mora ukvarjati kot župan, znani, pa tudi občinsko mašinerijo dobro pozna. V vsej njeni dve desetletji dolgi zgodovini je bil zaposlen na občini, vse od njenega nastanka, leta 1999. »Vedel sem, kaj me čaka, tako da mi je bilo precej lažje,« prizna. In pripomni: »Mandat bom oddelal do konca, potem pa se bom upokojil.«
Kot županu mu zdaj ne ostane veliko prostega časa, saj mu funkcija vzame tako rekoč 24 ur na dan. Za povrh je aktiven gasilec, zadnjih dvanajst let tudi poveljnik gasilskega društva v Komendi. Kadar gori ali so na delu sile narave, poplave, vetrolomi, prometne nesreče itd., kar je zadnja leta pogostejše od klasičnih požarov, kakršen je bil pred kratkim v predelovalnici odpadkov Publikus, nemudoma sede v gasilski avto in se odpravi na teren. »Če bi ta hip zatulilo, pustim vse in grem,« doda.
Živi v veliki družinski hiši
Po izobrazbi je gimnazijski maturant s končano gimnazijo pedagoške smeri, čeprav je v življenju počel vse kaj drugega kot poučeval. Skoraj dvajset let je delal kot bančni uslužbenec na oddelku za mednarodno čekovno poslovanje, česar se je preprosto priučil na samem mestu. »Včasih, ko je bilo treba prodati tolarje in kupiti marke, so čeki masovno krožili na denarnem trgu, danes pa jih fizične osebe praktično ne uporabljajo več,« ponovno izpostavi svoje prepričanje o tem, kako se časi spreminjajo in je treba dati prostor novim idejam in ljudem.
Poglajen je domačin, saj v Komendi živi že vse svoje življenje: »Če sem natančen, smo se z družino priselili v Komendo, ko sem bil star dve leti,« pove. Potem sta z ženo tu zgradila veliko hišo in danes, kot se pošali, živita v sendviču, skupaj z že odraslima otrokoma. Eden je z družino v mansardi, drugi pod njima. Je pa starejši sin že napovedal, da se bo odselil na svoje, trenutno se odloča, kakšen način gradnje hiše bi izbral, klasičnega ali modernega skeletnega. Z ženo sta nasploh močno vpeta v družinsko življenje svojih sinov, dobro se razumejo. Imata namreč tri vnuke, vnuka in dve vnukinji, najstarejša bo šla jeseni v šolo. »Saj veste kakšne so danes službe, 'ta mladi' so od jutra do večera zdoma, midva pa vnuke pobirava po vrtcih in razvažava naokrog,« razloži.
Na dopust vedno z vnuki
Zadnja leta tudi na dopust ne gresta brez vnukov, skupaj so bili na Kolpi, pa na Rogli, na morju… »Redko se zgodi, da jih ne bi vzela s seboj,« pove. Boji se, da z dopustom letos ne bo nič, saj ga čakata dve veliki praznovanji. Dopolnil bo namreč šestdeset let, pa še ne ve, kaj mu pripravljajo sorodniki in prijatelji. Za piko na i bo v Prlekiji v zakonski stan popeljal svojega nečaka in njegovo nevesto, saj je kot župan pooblaščen za sklepanje zakonskih zvez. Če se pojavi želja, tudi zunaj občine. »V Komendi se mladi bolj malo poročajo, niti enkrat na mesec nimamo poroke,« pripomni, tako da se dogodka med Prleki še posebej veseli. Moral si bo vzeti čas, da pripravi nekoliko boj oseben govor kot popotnico mladoporočencema. Sam pravi, da je za dober in dolgoživ zakon, z ženo imata namreč za seboj že štirideset let tovrstnega staža, nujna predvsem potrpežljivost. Včasih je dobro stvari malo prespati, ni treba takoj vsega vzeti za hudo, se pogovoriti in poslušati drug drugega. »V vsakem nagovoru mlademu paru rad povem, da ima včasih tudi žena prav,« razloži. In hitro doda: »In obratno, seveda.«
