Za starejše, ki so pozabili, in za nove generacije, ki so odrasle v nacionalnih državah in tega ne morejo vedeti, je tu nekaj pojasnil in osnovnih biografskih podatkov: Borka Pavićević je bila dramaturginja in aktivistka, deset let je delala v beograjskem gledališču Atelje 212 in skoraj dvajset let pri beograjskem festivalu Bitef; sodelovala je pri različnih umetniških projektih gledališč v Zenici, Splitu, Skopju, Ljubljani, Subotici, Beogradu. Leta 1981 je v stari pivovarni ustanovila gledališče Nova občutljivost, med letoma 1984 in 1991 je sodelovala tudi v gibanju KPGT (Kazalište, pozorište, gledališče, teatar). Bila je umetniška direktorica Beograjskega dramskega gledališča, ki so jo zaradi njenega političnega in javnega delovanja zamenjali leta 1993; bila je tudi med ustanovitelji Civilnega gibanja odpora in članica Beograjskega kroga, združenja svobodnih intelektualcev. Od leta 1991 je sodelovala v številnih protivojnih akcijah v Beogradu in drugod; od leta 1994 do smrti je vodila Center za kulturno dekontaminacijo v Beogradu, ki je bil prostor svobode in svobodne misli – tako v času Miloševićevega režima kot po njegovem padcu.
V pisarni Borke Pavićević v Centru za kulturno dekontaminacijo se je na steni nad njeno delovno mizo nahajal zemljevid Jugoslavije, na katerem so bile prikazane vojne in razpad države. Zemljevid, na katerem so zločini postali samo kartografske oznake in ki sem ga videval po različnih stojnicah s spominki po nekdanjem jugoslovanskem prostoru. Zemljevid, ki so ga v Bosni prodajali turistom za nekaj evrov skupaj z izrabljenimi kapsulami nabojev ali deli vojaških uniform, kot spominek z neke ogabne razprodaje nesreče in bede, v kateri smo končali. Ta zemljevid je bil hkrati tudi simbol Borkinega neuspeha, kajti ne Beograjski krog ne nobena akcija v 90. letih niso mogli preprečiti nacionalističnega divjanja; vendar pa je spominjal tudi na kulturni prostor, za katerega ohranitev si je Borka Pavićević prizadevala in v katerem smo bili vsi skupaj veliko bolj zanimivi, ustvarjalni ter – boljši. Prostor, v katerem smo s svojimi različnostmi prispevali k nastajanju kulture in umetnosti, ki sta presegali lokalne meje – in ki sta bili precej bolj kakovostni, kot smo si ju (kakor se je izkazalo pozneje) pravzaprav zaslužili.
Svoj mandat umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča sem začel s projektom Kompleks Ristić, ki smo ga pripravili z Oliverjem Frljićem. To je bila prva predstava jubilejne 60. sezone, ki je potekala pod gesli »Mladinsko ni slovensko« in »Mladinsko ni le gledališče«. Pripadniki generacije, rojene v 70. letih, zadnje, ki je odrasla na jugoslovanski dediščini, doživela pa tudi vojne in razpad, smo se želeli pokloniti tej kulturni krajini. Seveda ne zgolj iz osebnih razlogov. Ta pokrajina, kot tudi splošna klima in krize nekdanje države, so omogočili nastanek tistega, kar je Mladinsko nekoč bilo, preteklosti, o kateri vsi tako radi govorijo. Projekt se je res ukvarjal z Ljubišo Ristićem, toda predvsem kot s simbolom države, ki ni izkoristila svoje priložnosti; bil je nekakšen skupek citatov, iz katerih smo narejeni. Koprodukcija ustanov iz več postjugoslovanskih držav, skupni podvig ekipe umetnikov in raziskovalcev, je imela premiero na festivalu Bitef. Prva oseba, ki je videla predstavo, je bila Borka Pavićević, ki je kot dramaturginja delala z Ristićem in je bila absolutna avtoriteta glede te teme. Dejala je: »Želela bi si, da bi nekoč o meni kdo naredil takšno predstavo. Ne vem pa, kaj bo na to rekel Ristić.« Druga oseba, ki je razumela večino citatov in mi po predstavi čestitala, je bil režiser Dušan Makavejev. Te dve stvari, Borkin komentar in iztegnjeno dlan Makavejeva, štejem med največje dosežke svoje gledališke kariere.
Januarja letos je umrl Dušan Makavejev. Zdaj, na zadnji dan junija, mu je sledila Borka Pavićević. Počasi izginjajo pravi Jugoslovani. Ostajajo pa – kot vselej – povprečneži, ki so jim nove nacionalne državice dale privilegije in dosmrtne položaje nacionalnih pisateljev, režiserjev in predsednikov vseh mogočih nepomembnih društev. Videti je, da v novih državah živimo tisto, kar je bilo v nekdanji državi najslabše, in si pri tem domišljamo, da nam je uspelo nekaj posebnega.
Pišem o Borki in še bolj o Jugoslaviji, kajti Borka Pavićević je bila eden njenih najboljših in najpogumnejših »borcev za svobodo, za mir«. Pišem zato, ker sem izgubil soborca in sodržavljana – in ker gledališka predstava ne more nastati tako hitro.
