Od danes do 14. julija je v desnem atriju mestne hiše mogoče videti razstavo Okupirana Ljubljana: mesto ob meji, ki prikazuje življenje v glavnem mestu v času, ko ga je med drugo svetovno vojno obdajala bodeča žica. »Posledica razdelitve osrednjega dela slovenskega ozemlja med Italijo in Nemčijo je bila tudi ta, da je Ljubljana, glavno mesto Slovencev, postala obmejno oziroma razdeljeno mesto, saj je nova meja, ki je tekla po njenih severnih predmestjih, središče mesta ločila od njegovega zaledja,« pravi Božo Repe, ki je razstavo pripravil skupaj s Kornelijo Ajlec, Bojanom Balkovcem, Rokom Cigličem, Božidarjem Flajšmanom, Petrom Mikšo, Majo Vehar, Juretom Tičarjem, Manco Volk Bahun in Matijo Zornom.
Trije mejni prehodi
Kot pravi Repe, žični obroč ni simboliziral zgolj zatiranja, ujetosti in represije, ampak tudi potencialno zatočišče. »Ljubljana v tem kontekstu predstavlja fenomen, saj so se vanjo prek meja in žičnega obroča zatekli begunci iz drugih okupacijskih območij na Slovenskem.« Kot je mogoče izvedeti na razstavi, so bili v Ljubljani med Italijo in Nemčijo le trije mejni prehodi, dva v Šiški in eden na Ježici, tramvaj pa je nekaj časa vozil iz ene države v drugo, potem pa Nemci tega niso več dovolili. Zgradili so tudi obvozno cesto, ki je še danes poznana kot nemška cesta, s katero sta bili povezani ozemlji v Šiški in na Ježici.
Avtorji razstave in raziskave so s pomočjo terenskega dela v sistem GPS prenesli takratne meje in to vnesli na zemljevide. Tako je na sodobnem zemljevidu Ljubljane mogoče videti, kako so takrat potekale meje. Drugi del razstave temelji na arhivih, iz katerih je razvidno na primer, kako so razmejili ozemlje, podrli hiše in gozdove, preselili ljudi, vključene pa so tudi zgodbe ljudi, ki so vse te grozote doživeli. Kot pravi Repe, je na primer obvozno železnico mogoče videti na posnetkih po metodi Lidar (merjenje razdalje s pomočjo laserskih žarkov). Del razstave je okupacijski sistem v Sloveniji, kar avtorji prikazujejo tudi na drugih razstavah po državi.
Ljubljanska razstava je le ena od štirih, ki so jo že organizirali (dve še bodo) v okviru triletnega raziskovalnega projekta, ki se ga je prijelo neuradno ime Okupacijske meje. Ekipa zgodovinarjev in geografov preučuje vseh 560 kilometrov okupacijskih meja od Mure do Triglava. Med raziskovanjem so poleg posebnih tehnik, s katerimi so podatke s starih zemljevidov prenesli na nove, uporabili arhive iz več držav in naredili 150 intervjujev o življenju obmejnega prebivalstva, oblikovali pa so tudi zemljevid, ki ga sproti dopolnjujejo. Na njem ni mogoče videti le celotne okupacijske meje, ampak tudi fotografije, zgodbe, pričanja in videoposnetke o življenju ob meji. Z večplastnim načinom raziskave so odkrili veliko novega, kot so ostanki meja, bunkerjev, stražnih stolpov, žičnih ograj, pa stokilogramske mejne kamne pod Triglavom in kole ter bodečo živo na območju nad Vršičem. Projekt je interaktiven. Na facebooku ima več tisoč sledilcev, ki raziskovalcem pomagajo z informacijami in svojimi zgodbami.
Vrnitev Bele krajine v preteklost
Pod vodstvom Božidarja Flajšmana končujejo tudi dokumentarec o meji v Beli krajini, načrtujejo pa še dokumentarec o okupacijskih mejah po vsej Sloveniji. Zgodba o meji v Beli krajini je aktualna. Danes je tam spet žičnata ograja. Raziskovalci so odkrili veliko podobnosti s časom druge svetovne vojne. »Meja danes v vasi Brezovica celo seka spalnico, tako da žena spi na Hrvaškem, mož pa v Sloveniji. Eni prebivalci prispevek za vodo plačujejo Hrvaški, drugi Sloveniji. Ker so zaprli mejni prehod in postavili ograjo, se morajo ljudje voziti 30 kilometrov naokoli, da pridejo do svoje njive. Opušča se skupno kmetovanje prebivalcev Slovenije in Hrvaške. S tega vidika je položaj celo slabši kot med drugo svetovno vojno, čeprav se sliši paradoksalno, a tako je,« je dejal Repe in dodal, da so raziskovalci prečesali celotno Belo krajno in spoznali grozljivo podobo, v katero je zarezala žica.
