Poletni in obpoletni festivali, ki v Sloveniji vznikajo na vseh koncih, nazadnje je bil to Bluesland na ljubljanskem gradu konec junija, in se jim uspeva tudi ohranjati, kar nas po številu festivalov na prebivalca uvršča v sam svetovni vrh, že zdavnaj niso več (zgolj) dogodki, ki bi potekali v prijetnem poletnem ozračju nekje na odprtem, z večernim vetričem v laseh in ohlajeno pijačo, spontano, entuziastično. Organizatorji so postali profesionalci: improvizacije skorajda ni več, finančna podpora sponzorjev, donatorjev, Evropske unije, države in lokalnih skupnosti je včasih znana tudi nekaj let vnaprej, s tem pa vsaj deloma tudi programi prihodnjih edicij. Jasno profilirano je tudi festivalsko občinstvo, hkrati pa se sistematično razmišlja o podmladku, ki ga festivali potrebujejo za svoje preživetje, in jim namenjajo svoj delež pozornosti. Približno se tudi ve, koliko obiskovalcev bo obiskalo kakšen festivalski dan in kolikšen bo tistega dne izkupiček. V takšno menedžersko politiko so privolili tudi manjši festivali, ki le še delno delujejo na entuziastični pogon, kot recimo pravkar odprt kreativni kamp Sajeta na sicer močnem festivalskem območju na Tolminskem.
Darku Brleku, človeku s 27-letnim stažem na vrhu našega največjega festivala, Ljubljana Festivala, so pogosto očitali, da kot kakovostne umetniške dogodke oglašuje ...