Zdaj v nobenem pogledu in s svojo dejavnostjo pošta ni več v korist in pomoč državljanom, temveč je od svoje prvotne dejavnosti in poslanstva prešla v neko nebodigatreba razpuhtelo in namišljeno trgovsko dejavnost prodaje traktorjev, kosilnic, pralnih strojev, hladilnikov in ne vem, česa vsega še, kar menim, da nikakor ni prioritetna poštna dejavnost, saj je pošta na račun tega pozabila, zakaj v državi sploh obstaja.
Nikakor ne morem razumeti in doumeti vodstva pošte in njihove nerazpoznavne miselnosti in poslovne politike, na osnovi katere so začeli postopno in še ukinjajo manjše pošte po Sloveniji in tamkajšnjim prebivalcem delajo ogromno preglavic, zamude in stroškov in poti do daleč oddaljenih pošt v večjih krajih.
Tu se sprašujem tudi, kje je naša politika, naša vlada, naš parlament in predsednik države, da že vrsto zadnjih let vsi po vrsti nemo spremljajo to početje pošte, to svoje izigravanje predvsem podeželskih ljudi, ki veliko preveč mirno dopuščamo to delovanje naše Pošte Slovenije.
Naj povem, da smo tudi v Dobu imeli lepo pošto sredi starega dela naselja, ki smo jo s pridom uporabljali, lepo nam je služila in tudi poštarji, s katerimi smo imeli dobre odnose, so nam lepo in zvesto služili. In tudi pri nas so takoj zatem, ko so prostore pošte temeljito obnovili in posodobili, to ukinili, ljudi prestavili ali odslovili, pošto pa odprli v enem kotu tukajšnje cvetličarne. Toda če poštar občana tu v Dobu ne najde doma in pusti obvestilo o priporočeni pošiljki, je ni mogoče dvigniti v tej cvetličarni, temveč je treba ponjo na pošto v Domžale. Tu v bližini, kjer so tudi ukinili pošto, pa zdaj uraduje na tamkajšnji bencinski črpalki.
Drugi problem je vsakodnevno dostavljanje pošte ter obilice reklam in poštarji so se kar navadili, da pismo vržejo v nabiralnik, reklame, razne revije in časopise pa pri meni kar na škarpo.
V ponedeljek, 16. junija, sem na pošti Domžale reklamiral tovrstno dostavljanje in se pritožil, da so mi 12. 6. ob 8.27 iz 50 km oddaljene pošte Dobovca poslali 0,52 kg svežih cvetov zdravilnih rastlin, nabranih tik pred košnjo, poštar pa mi jih je prinesel šele popoldne tretji dan po odposlanju in, jasno, že pokvarjene. Upravnik pošte v Domžalah mi je odgovoril, da morajo po njihovih pravilih navadno pošto, bila je v njihovi originalni kuverti Lipa Mill kuverta F, velikosti A4, dostaviti v treh dneh. Glede dostavljanja reklam pa da se moram sam dogovoriti s poštarjem, ker da oni poštarje nenehno menjujejo in novinci niso seznanjeni z našimi hišnimi posebnostmi. Tega nisem razumel in sem nekoliko povzdignil glas, rekoč, da so dolžni, da novega poštarja uvedejo na teren tako, da gre nekajkrat na dostavo s starim poštarjem, šele nato gre na delo samostojno in kot tak že seznanjen z vsemi našimi »posebnostmi«, ki jih, se ve, ni. Moj poštni nabiralnik je sicer velikosti 35 litrov, odprtina za vstavitev pa je 4,3 x 26,5 cm. Dovolj velika za vse reklame in brošure.
Mogoče se ne bi odločil za to pismo, če ne bi tokrat sredi dneva prejel pošiljko iz Amerike, ki je bila naročena le pred 11 dnevi. Nosilec pošiljke je bil FedEx. Pošiljka je bila 6. junija ob 10.45 pobrana v Kaliforniji, od tam je 8. junija ob 5.43 že prispela v Tennessee, 10. junija ob 16.48 je bila v Nemčiji in 12. junija ob 7.04 na Dunaju. Naslednji dan ob 13.45 je bila v Ljubljani in bi bila isti dan dostavljena, če bi bil doma.
Zdaj si pa predstavljajte, v kolikem času bi to pošiljko prejel, če bi jo zaupal slovenski pošti, ki je s svojo dejavnostjo in hitrostjo še v času poštnih kočij za časa Franca Jožefa. Upam ter verjamem, da je v vodstvu slovenske pošte vsaj nekdo, ki mu je vsaj malo nerodno za opisane stvari in res težko razumljiva početja.
Zamislite si, da je moja pošiljka z dostavljalcem FedExa prišla iz Amerike v Nemčijo le v enem dnevu več kot pošiljka iz Dobovca v Dob. To pot pa je z normalno hojo mogoče prepešačiti v desetih urah.
Janez Turk, Dob