V bistvu pa o tem razpravljajo že skoraj vsa leta naše samostojnosti. Prav toliko časa poslušam o sreči, da smo se znebili gnilega socializma. Naivno sem verjela, da demokracija ni samo svoboda izražanja in večstrankarske volitve, temveč je pot do cilja, to je do pravične družbe in boljšega življenja vseh nas. Zdaj pa ugotavljam, da je večina naših elit bolj motivirana za lastne koristi kot za dobrobit državljanov. Sprašujem se, kaj smo v resnici pridobili. Smo samo prešli z ene vladajoče stranke na več oblasti željnih strank? Z ene elite na več izkoriščevalskih elit? S skromnejših cerkvenih dostojanstvenikov na nenasitno pohlepne? S spodobne enakosti v vse večje razslojevanje družbe? In bojim se, da gre pri nenehnem poudarjanju političnih veljakov, da smo lahko srečni, ker živimo v demokraciji, le za zvito preračunljivost, za poskus prikrivanja njihovega pravega (nedemokratičnega) početja.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. So to samo prazne besede? Okrasek, kar tako zapisan v naši ustavi, da se lepše bere in sliši? Še volilni sistem, ki je namenjen nam, da bi lahko izvolili svojega želenega predstavnika v državni zbor, so si prilastili. Poslanci ga ne izpustijo iz rok, ker nočejo sprememb. Mora ostati tak, da jim omogoča ponovne in ponovne izvolitve. Samo kakšna opozicijska SDS bi želela spremembo ustave, zapisano samo na njeno kožo (večinski volilni sistem). Zato ni čudno, da (kot pri drugih reformah) toliko let stopicamo na mestu. Šarec je veliko obetal, ker je imel spremembe volilne zakonodaje zapisane že v svojem volilnem programu, in ker je, namesto za brezplodno besedičenje, navdušen za dejavnost. A kaj, ko je trčil v resničnost, ki pravi: »Lahko imaš v rokah krmilo, predsednik vlade, a ne pozabi, na zavore z vso silo pritiskajo drugi.«
In zdaj so predstavniki strank dosegli dogovor o ukinitvi volilnih okrajev in uvedbi relativnega prednostnega glasu. Dobro, ampak do uveljavitve tega lahko steče še kar nekaj časa. (US je za odpravo neustavnosti postavilo rok do decembra 2020. Ga bodo upoštevali? Ni nujno, kar nekaj razsodb US že leta čaka v predalu.) Potrebna je ustavna večina, to je vsaj 60 poslanskih glasov. Njihova stališča bo dobro spremljati, ker so lakmusov papir za (vsaj minimalne) stopnje njihove demokratičnosti. Tako kot lahko »protikadilski zakon« pokaže njihovo resnično skrb za zdravje ljudi. Zdaj pa smo, na žalost, izvedeli, da je 37 poslancev nekritično, pod vplivom lobistov, podpisalo »vozovnico« za večjo obolevnost in smrt prebivalstva zaradi kajenja. Stavijo na preventivo, pravijo. Katero preventivo? Morda po receptu predsednika Pahorja, ki je pred nekaj leti nepremišljeno (?) objavil, da ga »kajenje ne moti zato, ker je nezdravo, ampak zaradi okusa pri ljubčkanju«? Je tudi zaradi te izjave postal »spletna zvezda 2018«? (Žarometi 2018). Zanima me, ali je na to nagrado ponosen ali se je zaradi nje kaj zamislil o svojem početju.
Bo ta (mogoča) sprememba volilne zakonodaje omogočila, da bomo izvolili čim bolj sposobne in demokratične predstavnike? O tem dvomim. Navadni smrtniki pogosto težko prepoznamo nesposobnost ali značajsko neprimernost kandidatov. Morda se ne zanimamo dovolj za politiko in tudi novinarji ne opravijo dovolj kritično svojega dela. Lahko se dobro zavedamo dejstev, a kandidate zaradi lastne ideološke usmerjenosti in različnih koristi vseeno podpiramo. Lahko smo samo brezbrižni ali že apatični in sploh ne gremo na volitve. Ne zavedamo se, da tudi s svojo odsotnostjo oblikujemo njen rezultat.
Je rešitev v večji selekciji? Bi morala republiška volilna komisija pred volitvami izločiti vse neprimerne kandidate in nam s tem olajšati izbiro? Bojim se, da imamo premalo demokratičnih vrednot, zapisanih v sebi, in da za njihovo zaščito potrebujemo več zapisanih pravil na papirjih, na primer: bolj jasna volilna zakonodaja in morebitni kazenski postopki; nezmožnost ponovne kandidature tistih, ki so izpolnili premalo predvolilnih obljub ali z »metanjem polen pod noge prispevali k stagnaciji«; psihološki pregled glede primernosti pred kandidaturo in možnost »odpoklica« ob moralno spornem vedenju (vključno z laganjem) ... Gotovo bi marsikdo temu nasprotoval. Razumem, v idealni družbi taki predlogi res niso potrebni. Navidezni demokraciji pa bi bilo dobro, o tem sem prepričana, začrtati meje. Do anarhije pač ni tako daleč.
Polona Jamnik, Bled
